Lab Tests - By Alphabet

Določanje glukoze v krvi se največkrat uporablja za diagnostiko ali kontrolo sladkorne bolezni.

Glukoza je najpomembnejši monosaharid v krvi. Služi kot vir energije za nemoteno opravljanje celičnih funkcij. Večji del glukoze se iz krvi prenese v jetra.

Zvišane vrednosti glukoze so lahko posledica: diabetes mellitusa, obolenja nadledvične žleze (povečano delovanje, tumor) ali obolenja pankreasa (pankreatitis, karcinom).

Znižane vrednosti glukoze so lahko posledica: obolenja jeter, alkoholizma, tumorja trebušne slinavke ali kroničnega obolenja ledvic.

Preiskava se uporablja za spremljanje urejenosti sladkorne bolezni.

Glikolizirani hemoglobin je prisoten v približno 7 % v krvi posameznika. HbA1c izraža povprečni nivo glukoze v preteklih 2-3 mesecih. Odstopanje navzgor kaže na daljše obdobje povišanega nivoja glukoze v krvi.

Vzrok za zvišane vrednosti HbA1c je diabetes mellitus (sladkorna bolezen).

Analizo izvajajo v partnerskem laboratoriju. Na izvid se čaka nekaj dni.

Inzulinska rezistenca - izračun iz inzulina in glukoze.

Analizo izvajajo v partnerskem laboratoriju. Na izvid se čaka nekaj dni.

Železo se največkrat določa ob sumu na slabokrvnost.

Človeško telo vsebuje 4 – 5 g železa. V telo se vnaša s hrano. Največ se ga nahaja v hemoglobinu (65 – 70%), manj pa v mioglobinu, jetrih, vranici, kostnem mozgu in ledvicah. Skoraj vse železo v krvi je vezano na transferin, skladišči pa se v jetrih v obliki feritina. Del železa lahko ponovno preide v krvni obtok, od koder prehaja v kostni mozeg, kjer se vgrajuje v eritrocite.

Znižane vrednosti železa so lahko posledica: krvavitev, akutnih in kroničnih infekcij, različnih anemij, kroničnega obolenja ledvic, obolenja kostnega mozga ali pozne nosečnosti.

Zvišane vrednosti železa so lahko posledica: hemokromatoze, hemosideroze, akutnega hepatitisa, akutne levkemije ali talasemije.

Referenčne vrednosti (µmol/L): Moški: 11.6 - 31.3 ; Ženske: 9.0 - 30.4

Vitamin B12 določamo ob sumu na njegovo pomanjkanje. Najpogostejši znaki pomanjkanja so slabokrvnost, slabo počutje, utrujenost, pozabljivost ter motnje vida in gibanja. Njegova vsebnost v telesu je največkrat zmanjšana pri vegetarijancih in veganih (zaradi zmanjšanega vnosa vitamina B 12 s hrano), pri starejših ljudeh (slabša resorpcija iz črevesja) ter nosečnicah (povečane potrebe po vitaminu B 12). Možni so tudi nekateri drugi vzroki pomanjkanja (pomanjkanje železa, celiakija, oralna kontracepcija, slabše delovanje trebušne slinavke, zdravljena epilepsija, alkoholizem, …).

Vitamin B12 je v telesu pomemben kot kofaktor v številnih procesih. Skupaj s folno kislino je pomemben za sintezo DNK. Je esencialni koencim za rast in mielinizacijo živcev ter tvorbo epitelnih celic.

Visoke serumske vrednosti so povezane z odpovedjo ledvic, boleznimi jeter in mieloproliferativnimi boleznimi.

Znižane vrednosti vitamina B12 zaznamo pri: zmanjšani resorpciji iz črevesja (celiakija, nekatera zdravila, …), zmanjšanem vnosu s hrano (vegetarijanstvo, veganstvo) ali anemiji.

Referenčne vrednosti (pmol/L): 138 - 652

Nivo vitamina D v krvi se največkrat določa ob sumu na njegovo pomanjkanje ali za spremljanje učinkovitosti prehranskih dopolnil. Glavno zalogo vitamina D v telesu predstavlja 25-OH vitamin D, zato s krvno preiskavo določamo to obliko.

Vitamin D je v maščobah topen steroidni hormon, ki se v telo vnaša s hrano (vitamin D2 – ergokalciferol) ali pa se tvori v koži pod vplivom UV žarkov (vitamin D3 – holekalciferol). Je zelo pomemben pri različnih procesih v telesu, najbolj pa je prepoznan po tem, da pomaga pri resorpciji kalcija v prebavilih, resorpciji kalija v ledvicah in mobilizaciji kalcija iz kosti.

Pomanjkanje vitamina D se pojavi pri premajhni izpostavitvi soncu, pri premajhnem vnosu s hrano, malabsorpcijskih sindromih ter boleznih ledvic in jeter. Pomanjkanje vitamina D je vzrok za pojav sekundarnega hiperparatiroidizma in kostnih bolezni z zmanjšano kostno gostoto (osteomalacija, osteoporoza).

Znižane vrednosti vitamina D zaznamo pri: rahitisu, zmanjšani kostni gostoti, mišični oslabelosti ali sekundarnem hiperparatiroidizmu.

Referenčne vrednosti 

V skladu s sklepom 26. seje razširjenega strokovnega kolegija za laboratorijsko medicino smo z dnem 4.2.25 spremenili enote za vitamin D (25-OH): nmol/L.

Zaradi spremembe enot so se posledično spremenile tudi referenčne vrednosti.

Stara referenčna vrednost: >30 µg/L

Nova referenčna vrednost: >75 nmol/L

Primerjava med starimi in novimi rezultati je možna le ob uporabi faktorja, ki znaša za vitamin D (25-OH): µg/L x 2,5 = nmol/L

Urat ali sečna kislina se največkrat določa v procesu diagnostike ali kontrole zdravljenja putike.

Je končni produkt razgradnje purinov in večinoma nastaja v jetrih. Večino se ga iz telesa izloči skozi ledvice, manjši del pa skozi črevo. Povečanje količine urata v telesu je posledica povečane produkcije ali zmanjšanega izločanja.

Zvišane vrednosti urata so lahko posledica: putike, okvare ledvic, malignih tumorjev, stradanja, okvare encimov pri metabolizmu purinov ali kemoterapije.

Znižane vrednosti urata so lahko posledica: zmanjšane sinteze urata, obolenj jeter ali povečanega ledvičnega izločanja (okvara ledvic).

Referenčne vrednosti (μmol/L): Moški: 220 - 450 ; Ženske: 150 – 370

Okužba sečnih poti sodi med najpogostejše bakterijske okužbe, ki jo največkrat povzročajo Escherichia coli, Klebsiella, Proteus, enterokoki in stafilokoki. Okužbe ponavadi najprej prizadenejo spodnja sečila (sečnica, mehur), lahko pa se širijo tudi v zgornja sečila (sečevod, ledvice). Urin v mehurju zdravega človeka je sterilen, je pa tudi hranljivo gojišče, idealno za razmnoževanje bakterij.

Uricult je hitra metoda za ugotavljanje urinske infekcije. Temelji na gojenju bakterij iz urina na agarskem gojišču. Po 24-urni inkubaciji preštejemo število poraslih bakterijskih kolonij.

Za izvedbo preiskave potrebujemo urin. Pacient zajame srednji curek prvega jutranjega urina ali urina, ki je bil v mehurju zadržan vsaj 4 ure. 

Izvid je običajno na voljo v 24 urah.

Orientacijske referenčne vrednosti: negativno (manj kot 103 kolonij/ml)  

Podajanje rezultatov: rezultat je podan kot 0 (negativno) ali 1 (pozitivno).

Urin tvorijo ledvice s filtriranjem krvi v glomerulih. Je zanesljiv pokazatelj presnovnih procesov ter vodnega, elektrolitskega in kislinsko-bazičnega ravnotežja v organizmu. Njegove spremembe kažejo na motnje pri delovanju ledvic in sečnih poti. 

V urinu s testnim trakom določamo naslednje analite:

Relativna gostota urina je odvisna od števila, gostote in teže raztopljenih delcev v urinu. Pokaže nam sposobnost koncentracije urina v ledvicah in hidracijo preiskovanca.

Proteini v urinu so zmes beljakovin. Zvišane vrednosti so posledica bolezni ledvic, srca, krvnega obtoka, vnetij mehurja, sečil, prostate in bolezni urogenitalnega trakta.

Glukoza začne prehajati v urin, ko koncentracija v krvi preseže ledvični prag. Zvišane vrednosti so posledica diabetesa mellitus, bolezni ledvic, prekomernega uživanja glukoze.

Ketoni so normalni presnovni produkti maščob. Zvišane vrednosti so posledica sladkorne bolezni, stradanja, prekomernega bruhanja, nosečnosti.

Bilirubin nastane z razgradnjo hemoglobina. Zvišane vrednosti so posledica poškodbe jeter, motenega obtoka žolča, povečane razgradnje hemoglobina.

Urobilinogen nastaja v tankem črevesju iz bilirubina s pomočjo črevesne flore. Nekaj ga preide tudi v seč. Zvišane vrednosti so posledica jetrne bolezni, motenj v presnovi hemoglobina.

Nitriti nastajajo iz nitratov ob delovanju gram negativnih bakterij. S to preiskavo dokazujemo okužbe urogenitalnega trakta. Zvišane vrednosti so posledica bakterijske okužbe.

Levkociti v urinu so posledica okužbe sečil ali ledvične bolezni brez infekcije. Zvišane vrednosti so posledica okužbe sečil, ledvične bolezni.

Kri se v urinu nahaja v obliki eritrocitov ali hemoglobina. Zvišane vrednosti so posledica sečnih kamnov, vnetij ledvic, alergije, hemolitične anemije, transfuzije inkompatibilne krvi.

pH urina zdravih ljudi je šibko kisel do šibko bazičen. Vrednost pH urina je odvisna od prehrane, presnove, različnih bolezni in zdravil.

Orientacijske referenčne vrednosti: relativna gostota 1.005 – 1.040; proteini negativno (< 30 mg/dl); levkociti negativno (< 25 levko/μL); kri negativno (Hb < 0,06 mg/dl); pH 4.5 – 8.0; glukoza normalno (< 50 mg/dl); nitriti negativno; ketoni negativno (< 10 mg/dl); urobilinogen normalno (< 2 mg/dl); bilirubin negativno (< 0,5 mg/dl)

Preiskave urina so najpomembnejše pri odkrivanju bolezni ledvic in sečnih poti. Mikroskopska preiskava sedimenta je poleg osnovne analize drugi del analize urina, ki daje vpogled na podatke, ki niso vidni pri kemični preiskavi urina. 

V urinskem sedimentu določamo naslednje analite:

Levkociti v urinu so posledica okužbe sečil ali ledvične bolezni brez infekcije. Zvišane vrednosti so posledica okužbe sečil, ledvične bolezni.

Eritrociti: Zvišane vrednosti so posledica sečnih kamnov, vnetij ledvic, alergije, hemolitične anemije, transfuzije inkompatibilne krvi.

Cilindri so odlitki ledvičnih tubulov. Na osnovo cilindrov iz beljakovin ali hialina se lahko lepijo različne celice po katerih cilindre poimenujemo: hialini, granulirani (drobno, grobo), eritrocitni, levkocitni, epitelni, maščobni, voščeni, pigmentni ali mešani. Zvišane vrednosti so posledica ledvičnih obolenj.

Bakterije, glive in paraziti v urinu nam dajo informacijo o povzročitelju okužbe. Zvišane vrednosti so posledica infekcij.

Kristali so posledica sečnih in ledvičnih kamnov, presnovnih motenj ali terapije z nekaterimi zdravili. Kristalizacija se pospeši, če urin hranimo pri nižji temperaturi, zato je njihov diagnostični pomen omejen. Zvišane vrednosti so posledica sečnih in ledvičnih kamnov, presnovnih motenj, terapije z nekaterimi zdravili.

Epitelne celice delimo glede na izvor in obliko. Izhajajo iz ledvičnega epitela, epitela sečnih poti ali epitela zunanjih genitalnih organov. Zvišane vrednosti so posledica vnetij ali drugih zdravstvenih težav.

Maščobe se nahajajo v urinu kot proste maščobne kapljice ali z maščobo napolnjene odluščene tubulne epitelijske celice in levkociti. Zvišane vrednosti so posledica nefrotskega sindroma ali embolije.

Referenčne vrednosti: eritrociti do 3; levkociti do 5; cilindri do 2; epitelne celice malo; patološki kristali negativno (0)

Referenčne vrednosti so podane za vidna polja pri večji povečavi (400x) razen za cilindre in patološke kristale - tu sta upoštevana manjša povečava (100x) in ves preparat.

OPOZORILO: Pod mikroskopom natančno pregledamo celoten urinski sediment, na izvidu pa podamo samo celice in druge vključke, ki jih v sedimentu opazimo.

T3 (trijodtironin) je eden od ščitničnih hormonov, ki so prisotni v serumu in regulirajo metabolizem. Določanje njegove koncentracije je pomembno pri sumu na motnje v delovanju ščitnice.

Ščitnica je pomembna za uravnavanje presnovnih procesov glede na energijske potrebe v organizmu, v dobi odraščanja pa uravnava rast in razvoj. S fiziološkega stališča je eden izmed najbolj občutljivih organov v telesu, saj se stalno prilagaja razmeram v telesu in okolju. Motnje v delovanju ščitnice se kažejo kot prekomerno (hipertiroidizem) ali zmanjšano (hipotiroidizem) delovanje. Pri prekomernem delovanju pride do pospešene presnove, nekateri najpogostejši klinični znaki pa so povečan utrip srca, povečana ščitnica, spremembe na koži, tresenje rok, živčnost, potenje in utrujenost. Za zmanjšano delovanje so značilni upočasnjena presnova, groba in suha koža, zaspanost, počasen govor, otekle veke, oslabelost in pozabljivost.

Delovanje ščitnice uravnava t.i. hipotalamo-hipofizno-ščitnična os preko mehanizma povratne zanke. Prednji reženj hipofize izloča hormon TSH (tiroideo stimulirajoči hormon), ki spodbuja sintezo in izločanje ščitničnih hormonov T3 in T4. Kadar je potrebno, njuna koncentracija v plazmi naraste in lahko delujeta v tkivih in organih. Ob previsokih koncentracijah T3 in T4 v plazmi pa pride do zaviralnega učinka na hipofizo in posledično zmanjšanja izločanja TSH.

Zvišane vrednosti T3 zaznamo pri: hipertiroidizmu (prekomerno delovanje ščitnice, vrednost TSH je znižana).

Znižane vrednosti T3 zaznamo pri: hipotiroidizmu (zmanjšano delovanje ščitnice, vrednost TSH je povišana).

Referenčne vrednosti (pmol/L): 2.43 – 6.01

T4 (tetrajodtironin ali tiroksin) je eden od ščitničnih hormonov, ki so prisotni v serumu in regulirajo metabolizem. Določanje njegove koncentracije je pomembno pri sumu na motnje v delovanju ščitnice.

Ščitnica je pomembna za uravnavanje presnovnih procesov glede na energijske potrebe v organizmu, v dobi odraščanja pa uravnava rast in razvoj. S fiziološkega stališča je eden izmed najbolj občutljivih organov v telesu, saj se stalno prilagaja razmeram v telesu in okolju. Motnje v delovanju ščitnice se kažejo kot prekomerno (hipertiroidizem) ali zmanjšano (hipotiroidizem) delovanje. Pri prekomernem delovanju pride do pospešene presnove, nekateri najpogostejši klinični znaki pa so povečan utrip srca, povečana ščitnica, spremembe na koži, tresenje rok, živčnost, potenje in utrujenost. Za zmanjšano delovanje so značilni upočasnjena presnova, groba in suha koža, zaspanost, počasen govor, otekle veke, oslabelost in pozabljivost.

Delovanje ščitnice uravnava t.i. hipotalamo-hipofizno-ščitnična os preko mehanizma povratne zanke. Prednji reženj hipofize izloča hormon TSH (tiroideo stimulirajoči hormon), ki spodbuja sintezo in izločanje ščitničnih hormonov T3 in T4. Kadar je potrebno, njuna koncentracija v plazmi naraste in lahko delujeta v tkivih in organih. Ob previsokih koncentracijah T3 in T4 v plazmi pa pride do zaviralnega učinka na hipofizo in posledično zmanjšanja izločanja TSH.

Zvišane vrednosti T4 zaznamo pri: hipertiroidizmu (prekomerno delovanje ščitnice, vrednost TSH je znižana).

Znižane vrednosti T4 zaznamo pri: hipotiroidizmu (zmanjšano delovanje ščitnice, vrednost TSH je povišana).

Referenčne vrednosti (pmol/L): 9.01 – 19.05

Testosteron se največkrat določa v povezavi z motnjami delovanja testisov ali jajčnikov. Je biološko najbolj aktiven moški spolni hormon. Večina v krvi krožečega hormona je vezanega na albumine in globuline (SHBG), biološko aktiven pa je samo prosti testosteron.

Testosteron je pri moških odgovoren za razvoj sekundarnih spolnih znakov in vzdrževanje funkcije prostate. Povečano izločanje pri moških se lahko pojavi pri tumorju testisov ali pri karcinomu nadledvične žleze.

Pri ženskah normalno nima pomembne funkcije. Določanje testosterona pri ženskah omogoča lažje diagnosticiranje policističnih jajčnikov, tumorjev jajčnikov in karcinoma nadledvične žleze.

Zvišane vrednosti testosterona so posledica: tumorja testisov pri moških, policističnih jajčnikov in tumorjev jajčnikov pri ženskah ali karcinomu nadledvične žleze.

Referenčne vrednosti (µg/L): Moški: 2.21 – 8.71 ; Ženske: 0.12 - 0.53

Določa se ga največkrat ob sumu na slabokrvnost.

Zvišane vrednosti TIBC so lahko posledica: anemije zaradi pomanjkanja železa, pozne nosečnosti, oralne kontracepcije ali virusnega hepatitisa. 

Znižane vrednosti TIBC so lahko posledica: kroničnih infekcij, malignosti, zastrupitve z železom, ledvičnih obolenj, nefroze ali talasemije.

Referenčne vrednosti TIBC (µmol/L): 44.0 - 70.4

V primeru pomanjkanja železa postane stopnja nasičenosti transferina izjemno občutljiv pokazatelj izgubljanja železa.

Transferin prenaša železo z mesta resorpcije v tankem črevesu do kostnega mozga, kjer se tvorijo rdeče krvničke. Preprečuje tudi izgubljanje železa skozi ledvice in zastrupitve z železom. Stopnja sinteze transferina je odvisna od potreb telesa po železu in rezerve železa v telesu.

Zvišane vrednosti transferina so lahko posledica: pomanjkanja železa, nosečnosti ali krvavitev.

Znižane vrednosti transferina so lahko posledica: akutnega vnetja, neoplazem, nefroze ali nefritisa (izgubljanje proteinov), kroničnega hepatitisa, ciroze ali hemokromatoze.

Referenčne vrednosti (g/L): 1.74 - 3.60

Preiskava se največkrat uporablja za nadzor vnosa maščob v telo s hrano.

Trigliceridi se v veliki meri sintetizirajo v telesu, del pa jih zaužijemo s hrano.

Zvišane vrednosti trigliceridov so lahko posledica: sladkorne bolezni, obstruktivne zlatenice, nefroze ali zmanjšanega delovanja ščitnice.

Znižane vrednosti trigliceridov so lahko posledica: povečanega delovanja ščitnice, težkih končnih stadijev jetrnih bolezni, podhranjenosti, kroničnih obstruktivnih bolezni pljuč ali hipolipoproteinemije.

Referenčne vrednosti (mmol/L): 0.6 - 1.7

Troponin I se po miokardnem infarktu ali ishemični poškodbi srca sprosti iz srčne mišice v krvni obtok. Povišane vrednosti troponina I lahko zaznamo že v treh urah po začetni bolečini v prsih. Najvišjo koncentracijo doseže med 8 do 28 ur po miokardnem infarktu in ostane povišan še 3 do 10 dni.

Referenčne vrednosti: ženske: < 15,6 ng/L ; moški: < 34,2 ng/L

Preiskava predstavlja začetni test v diagnostiki ščitničnih obolenj, uporablja pa se jo tudi za spremljanje njihovega zdravljenja.

TSH je tiroideo stimulirajoči hormon (tirotropni hormon), ki pospešuje rast ščitnice, pospešuje presnovo v žlezi in spodbuja sintezo in izločanje ščitničnih hormonov (T3 in T4) ter sintezo tiroglobulina.

Ščitnica je pomembna za uravnavanje presnovnih procesov glede na energijske potrebe v organizmu, v dobi odraščanja pa uravnava rast in razvoj. S fiziološkega stališča je eden izmed najbolj občutljivih organov v telesu, saj se stalno prilagaja razmeram v telesu in okolju. Motnje v delovanju ščitnice se kažejo kot prekomerno (hipertiroidizem) ali zmanjšano (hipotiroidizem) delovanje. Pri prekomernem delovanju pride do pospešene presnove, nekateri najpogostejši klinični znaki pa so povečan utrip srca, povečana ščitnica, spremembe na koži, tresenje rok, živčnost, potenje in utrujenost. Za zmanjšano delovanje so značilni upočasnjena presnova, groba in suha koža, zaspanost, počasen govor, otekle veke, oslabelost in pozabljivost.

Delovanje ščitnice uravnava t.i. hipotalamo-hipofizno-ščitnična os preko mehanizma povratne zanke. Prednji reženj hipofize izloča hormon TSH (tiroideo stimulirajoči hormon), ki spodbuja sintezo in izločanje ščitničnih hormonov T3 in T4. Kadar je potrebno, njuna koncentracija v plazmi naraste in lahko delujeta v tkivih in organih. Ob previsokih koncentracijah T3 in T4 v plazmi pa pride do zaviralnega učinka na hipofizo in posledično zmanjšanja izločanja TSH.

Zvišane vrednosti TSH zasledimo pri: hipotiroidizmu (zmanjšano delovanje ščitnice, vrednosti T3 in T4 sta znižani).

Znižane vrednosti TSH zasledimo pri: hipertiroidizmu (povečano delovanje ščitnice, vrednosti T3 in T4 sta zvišani).

Referenčne vrednosti (mIU/L): 0.35 - 4.94

Sečnina (urea) se iz telesa izloča v glavnem preko ledvic, zato se uporablja za nadzor njihovega delovanja.

Sečnina je končni produkt razgradnje beljakovin in aminokislin.

Zvišane vrednosti sečnine so lahko posledica: oslabljene funkcije ledvic, različnih hiperuremij ali ciroze jeter.

Znižane vrednosti sečnine so lahko posledica: dolgotrajnega stradanja ali hude poškodbe jeter.

Referenčne vrednosti (mmol/L): Moški: 3.2 - 9.2; Ženske: 2.5 - 7.2

Sedimentacija je spontano sesedanje eritrocitov. Celice se sesedajo zaradi lastne teže, sesedanju pa nasprotuje vzgon plazme. Ker je v krvi od vseh celic največ eritrocitov, govorimo o sesedanju le teh.

Na hitrost sedimentacije vplivajo naslednje spremembe v krvi: število, velikost in oblika eritrocitov, beljakovine v krvni plazmi, nekatera zdravila (antirevmatiki, kortizon, aspirin, itd). Sedimentacijo pospeši znižana številčna koncentracija eritrocitov, nekatere patološke oblike eritrocitov, zvišane koncentracije fibrinogena in povišani imunoglobulini.

Povišana (pospešena) sedimentacija je posledica: infekcijskih bolezni, malignih obolenj, anemij, revmatičnih obolenj, nosečnosti, menstruacije, starosti pacienta.

Referenčne vrednosti (mm/h): < 15

Razvoj eritrocitov poteka v večih stopnjah, ki si sledijo v naslednjem vrstnem redu: pronormoblast, bazofilni normoblast, polikromatski normoblast, ortokromatski normoblast, retikulocit in eritrocit. Retikulociti so prva razvojna stopnja brez jedra, ki še vsebuje ostanke ribosomov in mitohondrijev. Večina retikulocitov dozoreva v kostnem mozgu, manjši del pa šele v periferni krvi. Dozorevanje iz pronormoblasta v retikulocit traja okoli 110 ur, iz retikulocita v eritrocit pa od enega do treh dni.

Normalno je v krvi od 5 do 15 retikulocitov na 1000 eritrocitov.

Spremenjene vrednosti retikulocitov zaznamo pri: anemijah

Referenčne vrednosti: 34.0 – 120.6 x 109/L

Revma faktor je skupina avtoprotiteles, njegovo vsebnost pa se največkrat izmeri pri sumu na revmatoidni artritis. V kombinaciji s kliničnimi znaki je v pomoč pri diagnosticiranju bolezni in pri njeni prognozi, normalne vrednosti pa bolezni ne izključujejo. Prisotnost v krvi lahko kaže tudi na nekatere druge avtoimune procese v organizmu. Lahko je povišan tudi pri zdravih ljudeh, še posebej pri starejših od 60 let.

Zvišane vrednosti revmatoidnega faktorja so lahko posledica: revmatoidnega artritisa, infekcijskega hepatitisa, kroničnih jetrnih bolezni ali virusnih infekcij.

Referenčne vrednosti (kIU/L): < 30

Hemostaza zajema vse procese od poškodbe žile do prenehanja krvavenja. Koagulacija krvi poteka kaskadno, za njo pa so odgovorni faktorji strjevanja, ki so v krvi prisotni v neaktivni obliki in se aktivirajo šele ob poškodbi žile. S protrombinskim časom (PČ) merimo čas nastanka protrombinskega kompleksa.

Ker protrombinski časi med laboratoriji niso primerljivi, izražamo rezultate protrombinskega časa v mednarodnem umerjenem razmerju (INR, ang.: international normalized ratio).

Podaljšan protrombinski čas zaznamo pri: prirojenem ali pridobljenem pomanjkanju faktorjev II, V, VII in X, zdravljenju z antagonisti vitamina K, hemoragičnih diatezah pri novorojenčkih, motnjah črevesne reabsorbcije, boleznih jeter (ciroza, hepatitis), hiperfibrinolizi, intravaskularni koagulaciji.

Referenčne vrednosti PČ: 0,7 – 1,3

Serumski progesteron je zanesljiv pokazatelj ovulacije in delovanja rumenega telesca. Povečane koncentracije progesterona lahko zasledimo tudi pri tumorju jajčnikov. Motnje ovulacije so glavni vzrok ženske neplodnosti, koncentracija progesterona pa je pri teh ženskah navadno nizka.

Progesteron je ženski spolni hormon, ki ga uvrščamo med steroidne hormone. Proizvajajo ga celice rumenega telesca in med nosečnostjo posteljica. Njegova naloga je, da pripravi maternico na ugnezdenje oplojenega jajčeca, med nosečnostjo pa zavira krčenje mišic maternice.

Koncentracija progesterona v serumu ali plazmi je v času folikularne faze zelo nizka. Po ovulaciji, ko nastalo rumeno telesce sintetizira progesteron, se koncentracija že v treh do petih dneh dvigne za več kot 10x. To vrednost vzdržuje nadaljnjih 6 dni. Nato vrednosti ponovno upadejo in so dan pred menstruacijo enake kot v folikularni fazi. Če ne pride do ovulacije, ni porasta koncentracije progesterona. Med nosečnostjo z napredovanjem nosečnosti narašča tudi njegova koncentracija v serumu.

Zvišane vrednosti progesterona so posledica: ovulacije ali nosečnosti ali tumorja jajčnikov pri ženskah.

Referenčne vrednosti (μg/L): Moški: < 0.2 ; Ženske: folikularna faza: < 0.3 ; ovulacijska faza: / ; lutealna faza: 1.2 – 15.9 ; postmenopavza: < 0.2

Prolaktin se največkrat določa pri neplodnosti, motnjah menstrualnega cikla in še nekaterih drugih stanjih.

Prolaktin pri ženskah regulira tvorbo in izločanje mleka v dojkah v času laktacije, regulira reprodukcijski cikel ter vpliva na metabolizem ploda in matere v času nosečnosti. Pod vplivom prolaktina se dojke v nosečnosti močno povečajo. Za njegovo izločanje je značilen dnevno-nočni ritem (najvišje vrednosti so ponoči). Na izločanje vpliva tudi stres, fizični napor, draženje prsnih bradavic, spolni akt in drugo. Pri moških prolaktin vpliva na metabolizem vode in elektrolitov (preko skorje nadledvične žleze), na delovanje sekundarnih spolnih žlez (prostata, seminalni vezikli) in testisov.

Prolaktin je lahko povišan brez kliničnih znakov, ponavadi pa so prisotne spremembe kot so izostanek menstruacije, neplodnost ali zmanjšanje libida.

Zvišane vrednosti prolaktina so posledica: tumorja hipofize, stresa, fizičnega dela, draženja bradavic, hipotiroidizma ali sarkoidoze.

Znižane vrednosti prolaktina so posledica menopavze.

Referenčne vrednosti (μg/L): Moški: 3.46 – 19.40 ; Ženske: 5.18 – 26.53

V času bolezni se spremenijo koncentracije plazemskih proteinov in njihovi deleži.

Plazemske proteine delimo na albumine, globuline in fibrinogen. Njihovi deleži v krvi se spremenijo zaradi ciroze jeter, nekaterih obolenj ledvic, akutnega hepatitisa in nekaterih akutnih in kroničnih vnetij. Pogosto se ob tem celotna količina proteinov ne spremeni. Sintetizirajo se v jetrih, plazmatskih celicah, limfnih vozlih, vranici in kostnem mozgu.

Zvišane vrednosti proteinov so lahko posledica: dehidracije, paraproteinemije, ciroze jeter, sarkoma, nekaterih avtoimunih bolezni

Znižane vrednosti proteinov so lahko posledica: prekomerne hidracije, krvavitev, obolenja ledvic (ledvični sindrom, nefritis, nefroza), hujših opeklin, sindroma zastajanja soli v telesu, težjih obolenj jeter, pomanjkanja proteinov v hrani

Referenčne vrednosti (g/L): 64 – 83

Merjenje skupnih beljakovin v urinu je pomembno za odkrivanje okvar ledvic in oceno proteinurije.

Orientacijske referenčne vrednosti (g/L): < 0,15

Določanje serumske koncentracije PSA je pomembno za zgodnje odkrivanje raka prostate. Pomembno je tudi za spremljanje poteka bolezni in uspešnosti zdravljenja po odstranitvi prostate, obsevanju, odkrivanju metastaz ter za oceno prognoze bolezni. Uporablja se kot presejalni test rizičnih skupin, kot so na primer moški po 50. letu starosti.

PSA je visoko specifičen za prostato, ni pa tudi specifičen za vrsto tumorja (tumorspecifičen), zato povišane vrednosti PSA pomenijo samo, da gre za spremembe na prostati, ki pa niso nujno maligne. Povišane serumske vrednosti PSA so povezane tudi z drugimi boleznimi prostate, kot so vnetje prostate in benigna hiperplazija (povečanje) prostate. Do povišanih vrednosti pa lahko pride tudi po biopsiji prostate, masaži prostate, ejakulaciji ali dolgotrajnem kolesarjenju.

Največ PSA je v semenski tekočini, v nizkih koncentracijah pa je prisoten tudi v krvi.

Vrednosti PSA po operaciji tumorja padejo pod mejo detekcije šele po 2–3 tednih. Prvo leto po operaciji je priporočljivo spremljanje PSA vsake 3 mesece, saj je naraščanje PSA po odstranitvi prostate močan pokazatelj ponovnega pojava bolezni.

Za klinično uporabo je zelo pomembna ugotovitev, da je v območju zmernega povečanja vrednosti celokupnega PSA (T-PSA) (med 4-10 µg/L) mogoče ločiti med benigno hiperplazijo prostate in karcinomom prostate z določitvijo deleža proste frakcije PSA (F-PSA). Pri pacientih z benigno hiperpazijo prostate je količina prostega PSA (F-PSA) v krvi namreč mnogo višja kot pri pacientih s karcinomom.

Dobljeno razmerje med F-PSA/T-PSA pomaga zdravniku pri interpretaciji rezultatov.

Zvišane vrednosti PSA zaznamo pri: karcinomu prostate, benignih boleznih prostate (hiperplazija prostate), vnetju prostate, po rektalnem pregledu in po biopsiji.

Referenčne vrednosti (μg/L): < 4.0

PSA (prostatični specifični antigen) je serinska proteaza, ki sodeluje pri nastanku semenske tekočine in pripomore k aktivaciji mobilnosti sperme. Nastaja v epitelnih celicah prostatične žleze in se izloča v prostatično izvodilo. Je glikoprotein in je visoko specifičen za karcinom prostate, ne pa tudi tumorspecifičen (povišane vrednosti pomenijo spremembe na prostati, ki pa niso nujno maligne). V kombinaciji z drugimi diagnostičnimi metodami je koristen pri primarni diagnozi in v presejalnih testih rizičnih skupin, kot so npr. moški po 50. letu starosti.

Določanje serumske koncentracije PSA pa ni dovolj za ločevanje prostatičnega karcinoma od benigne hiperplazije. PSA je lahko povišan tudi pri različnih drugih boleznih prostate in ne pomeni vedno karcinoma prostate. Do povišanja lahko pride pri benignem povečanju prostate, vnetju prostate (ali sečil), biopsiji prostate, masaži prostate, ejakulaciji ali dolgotrajnem kolesarjenju.

Za klinično uporabo je zelo pomembna ugotovitev, da je v območju zmernega povečanja vrednosti celokupnega PSA (T-PSA) (med 4-10 µg/L) mogoče ločiti med benigno hiperplazijo prostate in karcinomom prostate z določitvijo deleža proste frakcije PSA (F-PSA). Pri pacientih z benigno hiperpazijo prostate je količina prostega PSA (F-PSA) v krvi namreč mnogo višja kot pri pacientih s karcinomom.

Dobljeno razmerje med F-PSA/T-PSA pomaga zdravniku pri interpretaciji rezultatov.

Referenčno območje:  ni podano 

Zvišane vrednosti PSA zaznamo pri: karcinomu prostate, benignih boleznih prostate (prostatična hiperplazija), prostatitisu (vnetje prostate), po rektalnem pregledu ali po biopsiji. 

Paratiroidni hormon (PTH) v serumu in plazmi določamo ob povišanju ali znižanju nivoja kalcija v krvi ter pri motnjah v delovanju obščitničnih žlez. Pomemben je tudi pri spremljanju dializnih bolnikov.

PTH ima največji vpliv na kosti in ledvice. Skupaj z vitaminom D in kalcitoninom povzroči mobilizacijo kalcija in fosfata iz kosti ter poveča vnos kalcija v telo preko črevesja in izločanje fosfata iz telesa preko ledvic. Konstantna koncentracija kalcija v krvi je zagotovljena z vzajemnim delovanjem PTH in kalcitonina. Izločanje PTH je zmanjšano pri visoki vsebnosti kalcija in povečano pri nizki vsebnosti kalcija v krvi. Nepravilnosti v delovanju obščitnične žleze vodijo do povišanega ali znižanega nivoja kalcija v krvi (hiperkalcemija in hipokalcemija), ki je posledica spremembe izločanja PTH.

Zvišane vrednosti PTH zaznamo pri: hipokalcemiji ali hiperparatiroidizmu.

Znižane vrednosti PTH zaznamo pri: hiperkalcemiji ali hipoparatiroidizmu.

Referenčne vrednosti (ng/L): 15 – 68.3

Izračun ocene glomerulne filtracije (oGF) po formuli CKD-EPI (Chronic Kidney Disease Epidemiology Collaboration)

Ocena hitrosti glomerulne filtracije ali oGF se uporablja kot merilo delovanja ledvic in pomeni oceno, koliko krvi se prefiltrira skozi ledvične glomerule v minuti. Predstavlja izločevalno sposobnost ledvic, ki je sorazmerna masi delujočih nefronov in se zmanjša še pred pojavom prvih kliničnih znakov slabšega delovanja ledvic. S pomočjo ocene glomerulne filtracije opredelimo stopnjo in vrsto okvare (akutna ali kronična) ter napredovanje ledvične bolezni.

Vrednost glomerulne filtracije izračunamo z enačbo, ki upošteva vrednost kreatinina v krvi, spol, starost in raso.

Ob poslabšanju filtracijske sposobnosti ledvic se zmanjša tudi izločanje kreatinina, zato se ta začne kopičiti v krvi. V začetni stopnji ledvične okvare je njegova koncentracija v krvi še normalna, ko pa se filtracijska sposobnost ledvic že močno zmanjša, se začne njegova koncentracija poviševati.

Glomerulna filtracija se zmanjšuje tudi s staranjem, pri čemer je zmanjšanje večje pri starostnikih s srčnimi boleznimi in povečanim krvnim tlakom.

Izražena je v enoti mL/min/1,73 m2 telesne površine.

Normalne vrednosti so višje od 90 mL/min/1,73 m2.

Koncentracija natrija v krvi se največkrat poruši ob zmanjšanem vnosu tekočine v telo, pospešeni izgubi tekočine iz telesa ali povečanem vnosu soli s hrano.

Natrij prehaja v telo v obliki NaCl z absorpcijo iz hrane, izloča pa se z urinom. Natrij je glavni kation zunajcelične tekočine. S kloridnim anionom sta glavna faktorja za vzdrževanje osmotskega tlaka in kislo-bazičnega ravnotežja.

Zvišane vrednosti natrija v serumu so lahko posledica: povečane funkcije nadledvične žleze, prekomernega izgubljanja tekočine, pri čemer se izgublja le voda, visokega vnosa soli ali poškodbe možganov.

Znižane vrednosti natrija v serumu so lahko posledica: gastrointestinalnih motenj (bruhanje, driska, čir na želodcu, tumor na želodcu, gastritis), močne diureze, zmanjšanega delovanja nadledvične žleze, obolenja ledvic (zmanjšana reabsorbcija), močnega znojenja ali vnetnih obolenj.

Referenčne vrednosti (mmol/L): 136 – 145

Tumorski označevalec. Pred testiranjem priporočamo posvet z zdravnikom.

Nevron specifična enolaza (NSE) je tumorski označevalec za spremljanje in prognozo drobnoceličnega raka pljuč in nevroblastomov.

Povišane vrednosti NSE zaznamo pri: drobnoceličnem raku pljuč, nevroblastomu, tumorjih endokrinih žlez, tumorju testisov ali benignih pljučnih in možganskih bolezni.

Referenčne vrednosti (µg/L): < 16.3

Analizo izvaja partnerski laboratorij. Izvide prejmete v nekaj dneh.

NT-proBNP (N-terminalni fragment pro B-tipa natriuretičnega peptida) je zgodnji označevalec srčnega popuščanja, zlasti sistolične in diastolične motnje v delovanju levega prekata. Določa se ga za odkrivanje milejših oblik srčnega popuščanja pri ogroženih posameznikih ali za sledenje poteka bolezni in spremljanje zdravljenja.

Kronično srčno popuščanje je klinični sindrom, ki ga povzroča poslabšanje srčnega črpanja. Motnje v delovanju levega prekata so posledica koronarne srčne bolezni, arterijske hipertenzije, bolezni zaklopk ali primarne miokardne bolezni. Če motnje v delovanju levega prekata ostanejo nezdravljene, je pri napredovanju te bolezni velika verjetnost smrti zaradi nenadnega zastoja srca.

Sintezo in sproščanje BNP sproži raztezanje srčnih mišičnih celic in preobremenitev volumna srca. Izloča se iz stene levega ventrikla v količini, ki je približno sorazmerna z napetostjo stene, zato je NT-proBNP pomemben neodvisen napovedovalec zgodnje smrti pri pacientih z akutnim koronarnim sindromom.

Vrednosti se vedno interpretirajo v kombinaciji s kliničnim stanjem, saj so odvisne od mnogih dejavnikov.

Povišane vrednosti NT-proBNP zaznamo pri: srčnem popuščanju ali motnjah v delovanju levega prekata.

Referenčne vrednosti (ng/L): < 125