Lab Tests - By Category

Koncentracija kalija v krvi se največkrat poruši ob zmanjšanem vnosu tekočine v telo ali pospešeni izgubi tekočine iz telesa.

Kalij je glavni kation znotrajcelične tekočine in je ključen za aktivnost živčnih in mišičnih celic. V telo se vnaša s hrano, absorbira pa se v tankem črevesu. Iz telesa se večinoma izloča z urinom in v manjši meri z blatom.  

Zvišane vrednosti kalija v serumu so lahko posledica: dehidracije ali šoka, kroničnega slabega delovanja ledvic, gastrointestinalnih obolenj z drisko, povečane funkcije nadledvične žleze ali poškodb tkiva.

Znižane vrednosti kalija v serumu so lahko posledica: izgube kalija zaradi močne diureze, bruhanja ali driske, razredčitve ekstracelularne tekočine, podhranjenosti ali hitrega prehoda kalija iz ekstracelularne tekočine v celice.

Referenčne vrednosti (mmol/L): 3.8 - 5.5

Koncentracija natrija v krvi se največkrat poruši ob zmanjšanem vnosu tekočine v telo, pospešeni izgubi tekočine iz telesa ali povečanem vnosu soli s hrano.

Natrij prehaja v telo v obliki NaCl z absorpcijo iz hrane, izloča pa se z urinom. Natrij je glavni kation zunajcelične tekočine. S kloridnim anionom sta glavna faktorja za vzdrževanje osmotskega tlaka in kislo-bazičnega ravnotežja.

Zvišane vrednosti natrija v serumu so lahko posledica: povečane funkcije nadledvične žleze, prekomernega izgubljanja tekočine, pri čemer se izgublja le voda, visokega vnosa soli ali poškodbe možganov.

Znižane vrednosti natrija v serumu so lahko posledica: gastrointestinalnih motenj (bruhanje, driska, čir na želodcu, tumor na želodcu, gastritis), močne diureze, zmanjšanega delovanja nadledvične žleze, obolenja ledvic (zmanjšana reabsorbcija), močnega znojenja ali vnetnih obolenj.

Referenčne vrednosti (mmol/L): 136 – 145

Koncentracija kloridov v krvi se največkrat poruši ob zmanjšanem vnosu tekočine v telo, pospešeni izgubi tekočine iz telesa ali povečanem vnosu soli s hrano.

Kloridni anion je glavni anion zunajcelične tekočine. Z natrijevim kationom sta glavna faktorja za vzdrževanje osmotskega tlaka in kislo-bazičnega ravnotežja. V telo se vnaša s soljo. Celice vsebujejo malo kloridov, v krvnem serumu pa jih je veliko.

Zvišane vrednosti kloridov v serumu so lahko posledica: dehidracije, srčnih bolezni, respiratorne alkaloze, povečanega delovanja nadledvične žleze, ledvične tubularne acidoze ali zastrupitve s soljo salicilne kisline.

Znižane vrednosti kloridov v serumu so lahko posledica: bruhanja, gastrointestinalnih obolenj, ki jih spremljata bruhanje in driska, vnetja pljuč, diabetične in ledvične acidoze ali kroničnega obolenja ledvic.

Referenčne vrednosti (mmol/L): 98 – 107

Naše telo vsebuje približno 1 kg kalcija, od katerega ga je 99 % vezanega v kosteh, 1 % pa se ga nahaja v intracelularnih in ekstracelularnih prostorih. Kalcijevi ioni vplivajo na krčenje srca in skeletnih mišic in so nujni za delovanje živčnega sistema. Pomembno vlogo igrajo tudi pri strjevanju krvi in mineralizaciji kosti. Simptom pomanjkanja kalcija je mehčanje kosti.

Zvišane vrednosti kalcija so lahko posledica: povečanega sproščanja kalcija iz kosti (osteoporoza) ali povečane črevesne absorbcije.

Znižane vrednosti kalcija so lahko posledica: zmanjšane aktivnosti obščitnične žleze ali zmanjšane sinteze vitamina D.

Referenčne vrednosti (mmol/L): 2.10 - 2.55

Koncentracija fosfata se spremeni pri boleznih kosti, ledvic in ščitnice ter ob pomanjkanju ali zastrupitvi z vitaminom D.

V telesu se 88 % fosforja nahaja v kosteh v obliki kalcijevega fosfata.

Zvišane vrednosti fosfata so lahko posledica: zmanjšanega delovanja obščitnične žleze, zastrupitve z vitaminom D ali propadanja ledvic in zmanjšane filtracije fosfatov preko glomerulov.

Znižane vrednosti fosfata so lahko posledica: rahitisa, povečanega delovanja obščitnične žleze ali Fanconijevega sindroma.

Referenčne vrednosti (mmol/L): 0.74 - 1.52

Na spremembe v vsebnosti magnezija v krvi posumimo ob prekomerni vzdraženosti mišic in živcev, prebavnih težavah in krčih v mišicah.

Je največji znotrajcelični kation. Kot sestavni del številnih encimov sodeluje pri različnih procesih v organizmu. Sodeluje pri uravnavanju celične prepustnosti ter delovanju živčnega sistema in mišic. Večina magnezijevih ionov je shranjenih v kosteh. Preostali magnezijevi ioni se nahajajo v prosti obliki ali pa so vezani na proteine, citrate, fosfate in druge komplekse.

Zvišane vrednosti magnezija so lahko posledica: akutne in kronične ledvične odpovedi, prevelike količine magnezija, kroničnih infekcijskih bolezni, diabetične acidoze, ateroskleroze ali dehidracije.

Znižane vrednosti magnezija so lahko posledica: dolgotrajnega stradanja, zmanjšane črevesne absorbcije, dolgotrajnega jemanja odvajal, akutnega ledvičnega obolenja (zmanjšana tubularna reabsorbcija) ali hipoparatiroidizma in hipertiroidizma.

Referenčne vrednosti (mmol/L): 0.66 - 1.07

Merjenje koncentracije humanega horionskega gonadotropina omogoča določitev nosečnosti že en teden po oploditvi, saj nastaja v placenti med nosečnostjo. V prvih treh mesecih nosečnosti koncentracija hormona narašča, nato pa začne padati. Previsoke vrednosti lahko pomenijo večplodno nosečnost, prenizke pa splav ali intrauterino smrt. Skupaj z nekaterimi drugimi parametri se uporablja za odkrivanje trisomije 21 pri zarodku.

Zvišane vrednosti beta hCG so posledica nosečnosti.

Ta preiskava je namenjena izključno za ugotavljanje zgodnje nosečnosti.

Referenčne vrednosti (IU/L): < 5.0: negativno (nosečnost je izključena) ; 5.0 - 25.0 mejno (nosečnost je možna, potrebna je ponovitev testa čez nekaj dni) ; > 25.0: pozitivno (nosečnost je potrjena)

AMH (anti Müllerjev hormon) je vpleten v regulacijo rasti tkiv in njihovo diferenciacijo.

Pri moških se AMH izloča iz Sertolijevih celic v modih. V embrionalnem razvoju je ta hormon pomemben za nazadovanje Müllerjeve cevi in normalni razvoj moškega reproduktivnega trakta. Izločanje AMH iz Sertolijevih celic se začne z embriogenezo. Iz testisov se izloča vse do pubertete, po puberteti pa se vrednosti postopoma nižajo.

Pri ženskah AMH igra pomembno vlogo pri rasti in razvoju jajčnih foliklov v jajčnikih. Ob rojstvu so vrednosti AMH komaj zaznavne, najvišje vrednosti dosežejo po puberteti in se postopno znižujejo z leti. V času menopavze vrednosti AMH ne zaznamo več.

Določanje AMH je pomembno pri: oceni zaloge jajčec (ocena plodnosti), napovedovanju odziva na kontrolirano ovarijsko stimulacijo, diagnosticiranju motenj spolnega razvoja pri otrocih, spremljanju tumorja jajčnikov, diagnozi policističnih jajčnikov in napovedovanju nastopa menopavze.

FSH (folikel stimulirajoči hormon) se določa pri zmanjšanem delovanju gonad, neplodnosti in motnjah menstrualnega cikla.

FSH in LH (luteinizirajoči hormon) spadata med gonadotropine. Skupaj regulirata in stimulirata rast in delovanje gonad (jajčnikov in testisov). Pri ženskah gonadotropini nadzorujejo menstrualni cikel.

Do pubertete se koncentracije FSH in LH med deklicami in dečki ne razlikujejo; so pa nižje kot pri odraslih. V času pubertete vrednosti FSH in LH pri deklicah narastejo bolj kot pri dečkih. Pri ženskah v rodni dobi prihaja med menstrualnim ciklom do sprememb v koncentracijah obeh hormonov, kar pogojuje fiziologijo reprodukcije. V obdobju pred ovulacijo je značilen hiter in visok porast LH, medtem ko je porast FSH v tem času manjši. Spremembe v koncentraciji FSH in LH imajo za posledico neobičajne menstrualne cikle. Vrednost FSH je povišana tudi v menopavzi (takrat se zmanjša izločanje estrogenov).

Pri ženskah je FSH pomemben za rast jajčnih foliklov v jajčnikih, skupaj z LH pa vplivata na sekrecijo estrogenov iz jajčnikov in ovulacijo. Pri moških je FSH pomemben za spermatogenezo (npr. pri azospermiji je njegova vrednost znižana) in razvoj semenovodov.

Zvišane vrednosti FSH so posledica: zmanjšanega delovanja gonad pri ženskah in moških, menopavze pri ženskah ali Klinefelterjevega sindroma.

Znižane vrednosti FSH so posledica: slabega delovanja hipofize in hipotalamusa pri ženskah in moških, azospermije pri moških ali stresa, anoreksije, diabetesa, hipotiroidizma, slabega delovanja rumenega telesca in ovarijev pri ženskah.

Referenčne vrednosti (IU/L): Moški: 0.95 – 11.95 ; Ženske: folikularna faza: 3.03 – 8.08 ; ovulacijska faza: 2.55 – 16.69 ; lutealna faza: 1.38 – 5.47 ; postmenopavza: 26.72 – 133.41

LH (luteinizirajoči hormon) se določa za napovedovanje ovulacije, ugotavljanju neplodnosti in odkrivanju motenj v delovanju hipofize in spolnih žlez.

LH in FSH (folikel stimulirajoči hormon) spadata med gonadotropine. Skupaj regulirata in stimulirata rast in delovanje gonad (jajčnikov in testisov). Pri ženskah gonadotropini nadzorujejo menstrualni cikel.

Do pubertete se koncentracije FSH in LH med deklicami in dečki ne razlikujejo; so pa nižje kot pri odraslih. V času pubertete vrednosti FSH in LH pri deklicah narastejo bolj kot pri dečkih. Pri ženskah v rodni dobi prihaja med menstrualnim ciklom do sprememb v koncentracijah obeh hormonov, kar pogojuje fiziologijo reprodukcije. V obdobju pred ovulacijo je značilen hiter in visok porast LH, medtem ko je porast FSH v tem času manjši. Spremembe v koncentraciji FSH in LH imajo za posledico neobičajne menstrualne cikle.

V jajčnikih LH stimulira rast foliklov ter zviša sintezo estrogenov in progesterona. Najvišjo vrednost LH doseže v sredini menstrualnega cikla. Stimulira ovulacijo in nastanek rumenega telesca, le-to pa sprošča progesteron. Pri moških LH stimulira nastanek testosterona v celicah testisov.

Zvišane vrednosti LH pri ženskah so posledica: primarne amenoreje, menopavze, sindroma policističnih jajčnikov, hipergonadotropnega hipogonadizma ali ovulacije.

Zvišane vrednosti FSH pri moških so posledica: Klinefelterjevega sindroma, anorhizma (prirojeno manjkanje testisov) ali hipergonadotropnega hipogonadizma.

Referenčne vrednosti (IU/L): Moški: 0.57 – 12.07 ; Ženske: folikularna faza: 1.80 – 11.78 ; ovulacijska faza: 7.59 – 89.08 ; lutealna faza: 0.56 – 14.00 ; postmenopavza: 5.16 – 61.99

Prolaktin se največkrat določa pri neplodnosti, motnjah menstrualnega cikla in še nekaterih drugih stanjih.

Prolaktin pri ženskah regulira tvorbo in izločanje mleka v dojkah v času laktacije, regulira reprodukcijski cikel ter vpliva na metabolizem ploda in matere v času nosečnosti. Pod vplivom prolaktina se dojke v nosečnosti močno povečajo. Za njegovo izločanje je značilen dnevno-nočni ritem (najvišje vrednosti so ponoči). Na izločanje vpliva tudi stres, fizični napor, draženje prsnih bradavic, spolni akt in drugo. Pri moških prolaktin vpliva na metabolizem vode in elektrolitov (preko skorje nadledvične žleze), na delovanje sekundarnih spolnih žlez (prostata, seminalni vezikli) in testisov.

Prolaktin je lahko povišan brez kliničnih znakov, ponavadi pa so prisotne spremembe kot so izostanek menstruacije, neplodnost ali zmanjšanje libida.

Zvišane vrednosti prolaktina so posledica: tumorja hipofize, stresa, fizičnega dela, draženja bradavic, hipotiroidizma ali sarkoidoze.

Znižane vrednosti prolaktina so posledica menopavze.

Referenčne vrednosti (μg/L): Moški: 3.46 – 19.40 ; Ženske: 5.18 – 26.53

Estradiol se največkrat določa v nosečnosti, menopavzi ali pri oceni funkcionalnega stanja jajčnikov žensk, ki niso noseče. Spremljanje koncentracije je pomembno tudi pri oceni amenoreje, prezgodnje pubertete, nastopa menopavze in neplodnosti pri moških in ženskah. Spremljanje koncentracije estradiola je ključno pri oploditvi in vitro.

Estradiol je fiziološko najučinkovitejši estrogen. Skupaj z drugimi hormoni nadzoruje razvoj ženskih spolnih organov in sekundarnih spolnih znakov ter menstrualni cikel in nosečnost.

Pri ženskah se izloča pretežno iz jajčnih foliklov, v času nosečnosti pa tudi iz posteljice (do 10x več).  Nekaj ga nastaja v nadledvični žlezi, pri moških pa v testisih.

Estrogen se med menstrualnim ciklom izloča v dveh fazah. Prvih 6 do 7 dni menstrualnega cikla je koncentracija estradiola v serumu nizka in stalna. Nato počasi narašča in doseže maksimum prvi dan sproščanja LH. Po ovulaciji začne koncentracija upadati, nato pa se ponovno dvigne, ko nastane rumeno telesce. Sledi ponovni padec.

Zvišane vrednosti estradiola so posledica: nosečnosti, tumorjev jajčnikov in testisov ali hiperplazije nadledvične žleze.

Znižane vrednosti estradiola so posledica: slabega delovanja rumenega telesca in ovarijev ali menopavze.

Referenčne vrednosti (ng/L): Moški:  11 – 44 ; Ženske: folikularna faza: 21 – 251 ; ovulacijska faza: 38 - 649 ; lutealna faza: 21 - 312 ; postmenopavza: < 28

Serumski progesteron je zanesljiv pokazatelj ovulacije in delovanja rumenega telesca. Povečane koncentracije progesterona lahko zasledimo tudi pri tumorju jajčnikov. Motnje ovulacije so glavni vzrok ženske neplodnosti, koncentracija progesterona pa je pri teh ženskah navadno nizka.

Progesteron je ženski spolni hormon, ki ga uvrščamo med steroidne hormone. Proizvajajo ga celice rumenega telesca in med nosečnostjo posteljica. Njegova naloga je, da pripravi maternico na ugnezdenje oplojenega jajčeca, med nosečnostjo pa zavira krčenje mišic maternice.

Koncentracija progesterona v serumu ali plazmi je v času folikularne faze zelo nizka. Po ovulaciji, ko nastalo rumeno telesce sintetizira progesteron, se koncentracija že v treh do petih dneh dvigne za več kot 10x. To vrednost vzdržuje nadaljnjih 6 dni. Nato vrednosti ponovno upadejo in so dan pred menstruacijo enake kot v folikularni fazi. Če ne pride do ovulacije, ni porasta koncentracije progesterona. Med nosečnostjo z napredovanjem nosečnosti narašča tudi njegova koncentracija v serumu.

Zvišane vrednosti progesterona so posledica: ovulacije ali nosečnosti ali tumorja jajčnikov pri ženskah.

Referenčne vrednosti (μg/L): Moški: < 0.2 ; Ženske: folikularna faza: < 0.3 ; ovulacijska faza: / ; lutealna faza: 1.2 – 15.9 ; postmenopavza: < 0.2

Testosteron se največkrat določa v povezavi z motnjami delovanja testisov ali jajčnikov. Je biološko najbolj aktiven moški spolni hormon. Večina v krvi krožečega hormona je vezanega na albumine in globuline (SHBG), biološko aktiven pa je samo prosti testosteron.

Testosteron je pri moških odgovoren za razvoj sekundarnih spolnih znakov in vzdrževanje funkcije prostate. Povečano izločanje pri moških se lahko pojavi pri tumorju testisov ali pri karcinomu nadledvične žleze.

Pri ženskah normalno nima pomembne funkcije. Določanje testosterona pri ženskah omogoča lažje diagnosticiranje policističnih jajčnikov, tumorjev jajčnikov in karcinoma nadledvične žleze.

Zvišane vrednosti testosterona so posledica: tumorja testisov pri moških, policističnih jajčnikov in tumorjev jajčnikov pri ženskah ali karcinomu nadledvične žleze.

Referenčne vrednosti (µg/L): Moški: 2.21 – 8.71 ; Ženske: 0.12 - 0.53

Paratiroidni hormon (PTH) v serumu in plazmi določamo ob povišanju ali znižanju nivoja kalcija v krvi ter pri motnjah v delovanju obščitničnih žlez. Pomemben je tudi pri spremljanju dializnih bolnikov.

PTH ima največji vpliv na kosti in ledvice. Skupaj z vitaminom D in kalcitoninom povzroči mobilizacijo kalcija in fosfata iz kosti ter poveča vnos kalcija v telo preko črevesja in izločanje fosfata iz telesa preko ledvic. Konstantna koncentracija kalcija v krvi je zagotovljena z vzajemnim delovanjem PTH in kalcitonina. Izločanje PTH je zmanjšano pri visoki vsebnosti kalcija in povečano pri nizki vsebnosti kalcija v krvi. Nepravilnosti v delovanju obščitnične žleze vodijo do povišanega ali znižanega nivoja kalcija v krvi (hiperkalcemija in hipokalcemija), ki je posledica spremembe izločanja PTH.

Zvišane vrednosti PTH zaznamo pri: hipokalcemiji ali hiperparatiroidizmu.

Znižane vrednosti PTH zaznamo pri: hiperkalcemiji ali hipoparatiroidizmu.

Referenčne vrednosti (ng/L): 15 – 68.3

DHEA-S je dober pokazatelj sinteze androgenov v nadledvični žlezi, saj je njegova koncentracija v serumu visoka in stabilna.

DHEA-S je steroidni hormon, iz katerega nastajajo aktivni androgeni (moški spolni hormoni) kot sta androstendion in testosteron. Serumske koncentracije hormona upadajo z leti. Vrednosti so lahko rahlo povišane pri pacientkah s policističnimi jajčniki.

Zvišane vrednosti DHEA-S zaznamo pri: hirzutizmu (prekomerna poraščenost pri ženskah) in virilizmu (sekundarni moški spolni znaki, izraženi pri ženskah), tumorjih skorje nadledvične žleze ali kongenitalni adrenalni hiperplaziji.

Referenčne vrednosti (μmol/L):

Ženske: 11-14 let: 0.2 – 4.6 ; 15-19 let: 1.7 – 13.4 ; 20-24 let: 3.6 – 11.1 ; 25-34 let: 2.6 – 13.9 ; 35-44 let: 2.0 – 11.1 ; 45-54 let: 1.5 – 7.7 ; 55-64 let: 0.8 – 4.9 ; 65-74 let: 0.9 – 2.1 ; >75 let: /

Moški: 11-14 let: 0.5 - 6.6 ; 15-19 let: 12 – 10.4 ; 20-24 let: 6.5 – 14.6 ; 25-34 let: 4.6 – 16.1 ; 35-44 let: 3.8 – 13.1 ; 45-54 let: 3.7 – 12.1 ; 55-64 let: 1.3 – 9.8 ; 65-74 let: 0.6 – 6.9 ; >75 let: /

Koncentracija kortizola se določa pri oceni delovanja nadledvične žleze, hipofize in hipotalamusa. Uporablja se tudi za odkrivanje drugih bolezni, ki povzročajo preveliko ali premajhno izločanje kortizola. Stres povečuje izločanje kortizola.

Kortizol je glukokortikosteroid, ki je pomemben za ohranjanje različnih telesnih funkcij. Sintetizira se iz holesterola v skorji nadledvične žleze. Vključen je v regulacijo metabolizma ogljikovih hidratov ter distribucijo elektrolitov in vode v telesu. Deluje tudi imunosupresivno in protivnetno.

Koncentracija kortizola se preko dneva fiziološko spreminja. Najvišje koncentracije kortizol doseže zgodaj zjutraj. Čez dan počasi pada in zvečer pade na polovico jutranje vrednosti. Za interpretacijo rezultatov je zato zelo pomembno poznavanje časa odvzema krvi.

Zvišane vrednosti kortizola so posledica: povečanega delovanja nadledvične žleze, stresa, hipoglikemije ali nosečnosti.

Znižane vrednosti kortizola so posledica zmanjšanega delovanja nadledvične žleze.

Referenčne vrednosti (nmol/L): dopoldanski odvzem krvi: 101.2 – 535.7; popoldanski odvzem krvi: 79.0 - 477.8

Analizo izvajajo v partnerskem laboratoriju. Na izvid se čaka cca 14 dni. Izvid je izdan v angleškem jeziku.

Analizo izvajajo v partnerskem laboratoriju. Na izvid se čaka cca 14 dni. Izvid je izdan v angleškem jeziku.

Analizo izvajajo v partnerskem laboratoriju. Na izvid se čaka cca 14 dni. Izvid je izdan v angleškem jeziku.

Analizo izvajajo v partnerskem laboratoriju. Na izvid se čaka cca 14 dni. Izvid je izdan v angleškem jeziku.

Analizo izvajajo v partnerskem laboratoriju. Na izvid se čaka nekaj dni.

Pred odvzemom krvi je potrebno 30 minut počivati.

Sečnina (urea) se iz telesa izloča v glavnem preko ledvic, zato se uporablja za nadzor njihovega delovanja.

Sečnina je končni produkt razgradnje beljakovin in aminokislin.

Zvišane vrednosti sečnine so lahko posledica: oslabljene funkcije ledvic, različnih hiperuremij ali ciroze jeter.

Znižane vrednosti sečnine so lahko posledica: dolgotrajnega stradanja ali hude poškodbe jeter.

Referenčne vrednosti (mmol/L): Moški: 3.2 - 9.2; Ženske: 2.5 - 7.2

Kreatinin se izloča skoraj v celoti preko ledvic, zato se preiskava uporablja za nadzor delovanja ledvic.

Proizvaja se v mišicah. Nivo kreatinina v krvi se pri posameznikih razlikuje, saj je odvisen od mišične mase in fizične dejavnosti.

Zvišane vrednosti kreatinina so lahko posledica: oslabljene funkcije ledvic ali akutnega in kroničnega obolenja ledvic.

Referenčne vrednosti (μmol/L): Moški: 64-104 ; Ženske: 49-90

Izračun ocene glomerulne filtracije (oGF) po formuli CKD-EPI (Chronic Kidney Disease Epidemiology Collaboration)

Ocena hitrosti glomerulne filtracije ali oGF se uporablja kot merilo delovanja ledvic in pomeni oceno, koliko krvi se prefiltrira skozi ledvične glomerule v minuti. Predstavlja izločevalno sposobnost ledvic, ki je sorazmerna masi delujočih nefronov in se zmanjša še pred pojavom prvih kliničnih znakov slabšega delovanja ledvic. S pomočjo ocene glomerulne filtracije opredelimo stopnjo in vrsto okvare (akutna ali kronična) ter napredovanje ledvične bolezni.

Vrednost glomerulne filtracije izračunamo z enačbo, ki upošteva vrednost kreatinina v krvi, spol, starost in raso.

Ob poslabšanju filtracijske sposobnosti ledvic se zmanjša tudi izločanje kreatinina, zato se ta začne kopičiti v krvi. V začetni stopnji ledvične okvare je njegova koncentracija v krvi še normalna, ko pa se filtracijska sposobnost ledvic že močno zmanjša, se začne njegova koncentracija poviševati.

Glomerulna filtracija se zmanjšuje tudi s staranjem, pri čemer je zmanjšanje večje pri starostnikih s srčnimi boleznimi in povečanim krvnim tlakom.

Izražena je v enoti mL/min/1,73 m2 telesne površine.

Normalne vrednosti so višje od 90 mL/min/1,73 m2.

Urat ali sečna kislina se največkrat določa v procesu diagnostike ali kontrole zdravljenja putike.

Je končni produkt razgradnje purinov in večinoma nastaja v jetrih. Večino se ga iz telesa izloči skozi ledvice, manjši del pa skozi črevo. Povečanje količine urata v telesu je posledica povečane produkcije ali zmanjšanega izločanja.

Zvišane vrednosti urata so lahko posledica: putike, okvare ledvic, malignih tumorjev, stradanja, okvare encimov pri metabolizmu purinov ali kemoterapije.

Znižane vrednosti urata so lahko posledica: zmanjšane sinteze urata, obolenj jeter ali povečanega ledvičnega izločanja (okvara ledvic).

Referenčne vrednosti (μmol/L): Moški: 220 - 450 ; Ženske: 150 – 370

Urin tvorijo ledvice s filtriranjem krvi v glomerulih. Je zanesljiv pokazatelj presnovnih procesov ter vodnega, elektrolitskega in kislinsko-bazičnega ravnotežja v organizmu. Njegove spremembe kažejo na motnje pri delovanju ledvic in sečnih poti. 

OSNOVNA ANALIZA URINA:

V urinu s testnim trakom določamo naslednje analite:

Relativna gostota urina je odvisna od števila, gostote in teže raztopljenih delcev v urinu. Pokaže nam sposobnost koncentracije urina v ledvicah in hidracijo preiskovanca.

Proteini v urinu so zmes beljakovin. Zvišane vrednosti so posledica bolezni ledvic, srca, krvnega obtoka, vnetij mehurja, sečil, prostate in bolezni urogenitalnega trakta.

Glukoza začne prehajati v urin, ko koncentracija v krvi preseže ledvični prag. Zvišane vrednosti so posledica diabetesa mellitus, bolezni ledvic, prekomernega uživanja glukoze.

Ketoni so normalni presnovni produkti maščob. Zvišane vrednosti so posledica sladkorne bolezni, stradanja, prekomernega bruhanja, nosečnosti.

Bilirubin nastane z razgradnjo hemoglobina. Zvišane vrednosti so posledica poškodbe jeter, motenega obtoka žolča, povečane razgradnje hemoglobina.

Urobilinogen nastaja v tankem črevesju iz bilirubina s pomočjo črevesne flore. Nekaj ga preide tudi v seč. Zvišane vrednosti so posledica jetrne bolezni, motenj v presnovi hemoglobina.

Nitriti nastajajo iz nitratov ob delovanju gram negativnih bakterij. S to preiskavo dokazujemo okužbe urogenitalnega trakta. Zvišane vrednosti so posledica bakterijske okužbe.

Levkociti v urinu so posledica okužbe sečil ali ledvične bolezni brez infekcije. Zvišane vrednosti so posledica okužbe sečil, ledvične bolezni.

Kri se v urinu nahaja v obliki eritrocitov ali hemoglobina. Zvišane vrednosti so posledica sečnih kamnov, vnetij ledvic, alergije, hemolitične anemije, transfuzije inkompatibilne krvi.

pH urina zdravih ljudi je šibko kisel do šibko bazičen. Vrednost pH urina je odvisna od prehrane, presnove, različnih bolezni in zdravil.

Orientacijske referenčne vrednosti: relativna gostota 1.005 – 1.040; proteini negativno (< 30 mg/dl); levkociti negativno (< 25 levko/μL); kri negativno (Hb < 0,06 mg/dl); pH 4.5 – 8.0; glukoza normalno (< 50 mg/dl); nitriti negativno; ketoni negativno (< 10 mg/dl); urobilinogen normalno (< 2 mg/dl); bilirubin negativno (< 0,5 mg/dl)

MIKROSKOPSKA PREISKAVA SEDIMENTA:

Poleg osnovne analize je to drugi del analize urina, ki daje vpogled na podatke, ki niso vidni pri kemični preiskavi urina. 

V urinskem sedimentu določamo naslednje analite:

Levkociti v urinu so posledica okužbe sečil ali ledvične bolezni brez infekcije. Zvišane vrednosti so posledica okužbe sečil, ledvične bolezni.

Eritrociti: Zvišane vrednosti so posledica sečnih kamnov, vnetij ledvic, alergije, hemolitične anemije, transfuzije inkompatibilne krvi.

Cilindri so odlitki ledvičnih tubulov. Na osnovo cilindrov iz beljakovin ali hialina se lahko lepijo različne celice po katerih cilindre poimenujemo: hialini, granulirani (drobno, grobo), eritrocitni, levkocitni, epitelni, maščobni, voščeni, pigmentni ali mešani. Zvišane vrednosti so posledica ledvičnih obolenj.

Bakterije, glive in paraziti v urinu nam dajo informacijo o povzročitelju okužbe. Zvišane vrednosti so posledica infekcij.

Kristali so posledica sečnih in ledvičnih kamnov, presnovnih motenj ali terapije z nekaterimi zdravili. Kristalizacija se pospeši, če urin hranimo pri nižji temperaturi, zato je njihov diagnostični pomen omejen. Zvišane vrednosti so posledica sečnih in ledvičnih kamnov, presnovnih motenj, terapije z nekaterimi zdravili.

Epitelne celice delimo glede na izvor in obliko. Izhajajo iz ledvičnega epitela, epitela sečnih poti ali epitela zunanjih genitalnih organov. Zvišane vrednosti so posledica vnetij ali drugih zdravstvenih težav.

Maščobe se nahajajo v urinu kot proste maščobne kapljice ali z maščobo napolnjene odluščene tubulne epitelijske celice in levkociti. Zvišane vrednosti so posledica nefrotskega sindroma ali embolije.

Referenčne vrednosti: eritrociti do 3; levkociti do 5; cilindri do 2; epitelne celice malo; patološki kristali negativno (0)

Referenčne vrednosti so podane za vidna polja pri večji povečavi (400x) razen za cilindre in patološke kristale - tu sta upoštevana manjša povečava (100x) in ves preparat.

OPOZORILO: Pod mikroskopom natančno pregledamo celoten urinski sediment, na izvidu pa podamo samo celice in druge vključke, ki jih v sedimentu opazimo.

Preiskava albumin v urinu je namenjena zgodnjemu odkrivanju mikroalbuminurije, ki je ključna za oceno ledvične funkcije.

Orientacijske referenčne vrednosti (mg/L): /

Merjenje skupnih beljakovin v urinu je pomembno za odkrivanje okvar ledvic in oceno proteinurije.

Orientacijske referenčne vrednosti (g/L): < 0,15

Preiskava kreatinin v urinu omogoča izračun razmerja albumin/kreatinin ali protein/kreatinin, kar zagotavlja natančnejšo oceno izločanja beljakovin.

Referenčne vrednosti (mmol/L): Moški: 5,1 - 14,2 ; Ženske: 3,9 - 9,4

Preiskava aspartat aminotransferaza se največkrat uporablja za ugotavljanje bolezni jeter ali žolčnika.

Encim AST se v največji meri nahaja v srčni mišici, najdemo pa ga tudi v možganih, jetrih, želodčnem epitelu, maščobnem tkivu, skeletnih mišicah in ledvicah, zato njegova vrednost ni nujno povezana samo z dogajanjem v jetrih.

Klinično pomembne so samo zvišane vrednosti AST, ki so lahko posledica: miokardnega infarkta, bolezni jeter (virusni in toksični hepatitis, ciroza, tumorji), mišične distrofije, poškodb notranjih organov, akutnega pankreatitisa, pljučne embolije ali uživanja alkohola in nekaterih zdravil.

Referenčne vrednosti (µkat/L): Moški: < 0.58 ; Ženske: < 0.52

Preiskava alanin transaminaza se največkrat uporablja za ugotavljanje motenj v delovanju jeter.

Največ tega encima je v jetrih, najdemo pa ga tudi v ledvicah, srcu, skeletnih mišicah, pankreasu, vranici in pljučih. Nahaja se v citoplazmi celic.

Zvišane vrednosti ALT so lahko posledica: miokardnega infarkta, bolezni jeter (virusni in toksični hepatitis, ciroza, tumorji), mišične distrofije, poškodb notranjih organov, poškodb jetrnega parenhima ali uživanja alkohola in nekaterih zdravil. 

Referenčne vrednosti (µkat/L): Moški: < 0.74 ; Ženske: < 0.56

Gama glutamil transferaza je eden izmed najbolj občutljivih pokazateljev motenj v delovanju žolčnika in še nekaterih drugih bolezni jeter.

Encim se v glavnem nahaja na celičnih membranah tkiv z visokim izločevalnim ali absorptivnim delovanjem. Največ GGT najdemo v ledvicah, semenski tekočini in žolču, manj pa v prostati, trebušni slinavki in jetrih.

Zvišane vrednosti GGT so lahko posledica: hepatobiliarnih bolezni, alkoholizma, akutnega in kroničnega pankreatitisa ali dolgotrajnega zdravljenja s fenobarbitonom ali fenitoinom.

Referenčne vrednosti (µkat/L): Moški: < 0.92 ; Ženske: < 0.63

Preiskava se največkrat uporablja za ugotavljanje bolezni jeter ali kosti.

Alkalna fosfataza je encim, ki se v največji količini nahaja v jetrih in kosteh. Poleg tega jo najdemo še v črevesju, placenti, ledvicah, pljučnih alveolah in nekaterih drugih celicah.

Zvišane vrednosti ALP so lahko posledica: obstruktivne zlatenice, bolezni skeletnega sistema, hiperparatireoidizma, rahitisa in mehčanja kosti, zlomov, malignih tumorjev, pospešene rasti pri otrocih ali nosečnosti (fiziološko zaradi placentarne ALP).

Referenčne vrednosti (µkat/L): Moški: < 2.15 ; Ženske: < 1.74

Preiskava se največkrat uporablja ob sumu na povečano razgradnjo rdečih krvničk ali bolezni jeter.

Bilirubin nastaja iz hemoglobina pri razgradnji rdečih krvničk. Celokupni bilirubin je seštevek direktnega in indirektnega bilirubina.

Zvišane vrednosti celokupnega bilirubina so lahko posledica: zlatenice, hemolize (kot bolezenskega stanja – razgradnja hemoglobina), napak v mehanizmu konjugacije v hepatocitih, bolezni jeter (ciroza, tumorji, metastaze), virusnega hepatitisa, uremije ali hiperbilirubinskega sindroma.

Referenčne vrednosti (µmol/L): < 20,5

Pri zlatenici določanje vrednosti celokupnega in direktnega bilirubina pomaga razlikovati ali gre za bolezen jeter ali so vzroki izven jeter.

Direktni bilirubin nastaja iz indirektnega s konjugacijo v jetrih.

Zvišane vrednosti direktnega bilirubina so lahko posledica: zlatenice, hemolitične anemije, bolezni jeter (ciroza, tumorji, zamaščena jetra) ali akutnega ali kroničnega virusnega hepatitisa.

Referenčne vrednosti (µmol/L): < 8,6

Največ železa v krvi se nahaja nahaja v hemoglobinu (65 – 70%), ki se določa v okviru preiskave hemogram.

Hemoglobin je rdeče barvilo v krvi, ki vsebuje železo. Nahaja se v rdečih krvničkah. Njegova naloga je, da prenaša kisik od pljuč proti ostalim delom telesa.

Koncentracija hemoglobina je laboratorijski parameter za postavitev diagnoze anemije (slabokrvnosti). Pri anemiji se pojavi zmanjšano število eritrocitov v krvi ter s tem tudi zmanjšana raven hemoglobina.

Okvirne normalne vrednosti hemoglobina so 130–170 g/l pri moških ter 120–150 g/l pri ženskah.

Železo se največkrat določa ob sumu na slabokrvnost.

Človeško telo vsebuje 4 – 5 g železa. V telo se vnaša s hrano. Največ se ga nahaja v hemoglobinu (65 – 70%), manj pa v mioglobinu, jetrih, vranici, kostnem mozgu in ledvicah. Skoraj vse železo v krvi je vezano na transferin, skladišči pa se v jetrih v obliki feritina. Del železa lahko ponovno preide v krvni obtok, od koder prehaja v kostni mozeg, kjer se vgrajuje v eritrocite.

Znižane vrednosti železa so lahko posledica: krvavitev, akutnih in kroničnih infekcij, različnih anemij, kroničnega obolenja ledvic, obolenja kostnega mozga ali pozne nosečnosti.

Zvišane vrednosti železa so lahko posledica: hemokromatoze, hemosideroze, akutnega hepatitisa, akutne levkemije ali talasemije.

Referenčne vrednosti (µmol/L): Moški: 11.6 - 31.3 ; Ženske: 9.0 - 30.4

Feritin je protein, ki je pomemben za znotrajcelično shranjevanje železa in za detoksikacijo (npr. vezava prostih radikalov). Najdemo ga v jetrih, vranici in kostnem mozgu, srčni mišici, placenti in tumorskem tkivu. Določanje feritina pomaga pri diagnosticiranju pomanjkanja železa in hipokromnih anemijah. Zmanjšana vrednost feritina kaže na izčrpanje zalog železa, ki so potrebne za sintezo hemoglobina. Povišane vrednosti feritina kažejo na prekomerno kopičenje železa v telesu zaradi njegovega nepravilnega razporejanja.

Zvišane vrednosti feritina so posledica: kroničnih infekcij, tumorjev, jetrnih bolezni ali hemokromatoze.

Znižane vrednosti feritina so posledica: anemije zaradi pomanjkanja železa, akutne in kronične izgube krvi, nosečnosti ali nepravilnosti pri absorbciji železa.

Referenčne vrednosti (µg/L): Moški: 22 - 275 ; Ženske: 5 – 204

Določa se ga največkrat ob sumu na slabokrvnost.

Zvišane vrednosti TIBC so lahko posledica: anemije zaradi pomanjkanja železa, pozne nosečnosti, oralne kontracepcije ali virusnega hepatitisa. 

Znižane vrednosti TIBC so lahko posledica: kroničnih infekcij, malignosti, zastrupitve z železom, ledvičnih obolenj, nefroze ali talasemije.

Referenčne vrednosti TIBC (µmol/L): 44.0 - 70.4

V primeru pomanjkanja železa postane stopnja nasičenosti transferina izjemno občutljiv pokazatelj izgubljanja železa.

Transferin prenaša železo z mesta resorpcije v tankem črevesu do kostnega mozga, kjer se tvorijo rdeče krvničke. Preprečuje tudi izgubljanje železa skozi ledvice in zastrupitve z železom. Stopnja sinteze transferina je odvisna od potreb telesa po železu in rezerve železa v telesu.

Zvišane vrednosti transferina so lahko posledica: pomanjkanja železa, nosečnosti ali krvavitev.

Znižane vrednosti transferina so lahko posledica: akutnega vnetja, neoplazem, nefroze ali nefritisa (izgubljanje proteinov), kroničnega hepatitisa, ciroze ali hemokromatoze.

Referenčne vrednosti (g/L): 1.74 - 3.60

Razvoj eritrocitov poteka v večih stopnjah, ki si sledijo v naslednjem vrstnem redu: pronormoblast, bazofilni normoblast, polikromatski normoblast, ortokromatski normoblast, retikulocit in eritrocit. Retikulociti so prva razvojna stopnja brez jedra, ki še vsebuje ostanke ribosomov in mitohondrijev. Večina retikulocitov dozoreva v kostnem mozgu, manjši del pa šele v periferni krvi. Dozorevanje iz pronormoblasta v retikulocit traja okoli 110 ur, iz retikulocita v eritrocit pa od enega do treh dni.

Normalno je v krvi od 5 do 15 retikulocitov na 1000 eritrocitov.

Spremenjene vrednosti retikulocitov zaznamo pri: anemijah

Referenčne vrednosti: 34.0 – 120.6 x 109/L

Tumorski označevalec. Pred testiranjem priporočamo posvet z zdravnikom.

α-fetoprotein (AFP) glikoprotein, ki ga najdemo v rumenjakovi vrečki, nediferenciranih jetrnih celicah in prebavnem traktu zarodka. Med nosečnostjo AFP prehaja v materino kri. Pri nosečnicah so zato vrednosti AFP povišane in odvisne od časa trajanja nosečnosti. Močno povečane koncentracije AFP pri nosečnicah so lahko indikatorji za večje število plodov ali različne anomalije ploda (spina bifida, anencefalija, atrezija požiralnika). Merjenje koncentracije AFP se skupaj z drugimi testi (hCG in nekonjugiran estriol) uporablja kot presejalni test za določanje Downovega sindroma med nosečnostjo.

Pri odraslih zdravih osebah je AFP prisoten v krvi v izredno majhnih količinah. Povišane vrednosti AFP imajo bolniki z akutnim virusnim hepatitisom, cirozo jeter, obstruktivnim ikterusom ter rakom trebušne slinavke, pljuč in želodca. Koncentracije AFP se izrazito povišajo pri jetrnem (hepatocelularnem) karcinomu in neseminomskih germinalnih tumorjih testisov.

Zvišane vrednosti AFP so posledica: jetrnega karcinoma, neseminomskih germinalnih tumorjev, gastrointestinalnih tumorjev (trebušna slinavka, želodec, široko črevo), nemalignih bolezni (virusni hepatitis, ciroza jeter, obstruktivni ikterus) ali multiple nosečnosti. 

Referenčne vrednosti (kIU/L): < 7.29

Tumorski označevalec. Pred testiranjem priporočamo posvet z zdravnikom.

CA (karcinomski antigen) 125 je pri odraslih prisoten v sluznici materničnega vratu in pljučnem parenhimu, ne nastaja pa v zdravem tkivu jajčnikov.

Je relativno nespecifičen tumorski marker. Njegovo vrednost določamo pri sumu na karcinom jajčnikov (ovarijev) ter pri spremljanju terapije in poteka bolezni. Visoke koncentracije označujejo napredovano bolezen, slabo prognozo in slab odziv na terapijo. Vrednosti so zvišane tudi pri karcinomu materničnega vratu, endometrija, prebavnega trakta, pljuč in dojk. Uporabljamo ga kot dodatni marker pri karcinomu trebušne slinavke (poleg CA 19-9 in CEA). Zvišane vrednosti opazimo tudi pri benignih boleznih, kot so ciroza jeter, hepatitis, endometrioza, ciste na jajčnikih, pri nosečnicah in tudi med menstruacijo.

Zvišane vrednosti CA 125 zaznamo pri: karcinomu jajčnikov, karcinomu materničnega vratu, jeter, endometrija, prebavnega trakta, pljuč in dojk, karcinomu trebušne slinavke, benignih boleznih ali nosečnosti in menstruaciji.

Referenčne vrednosti (kIU/L): < 35

Tumorski označevalec. Pred testiranjem priporočamo posvet z zdravnikom.

Ca (karcinomski antigen) 15-3 nastaja v sekretornem epiteliju dojk, pljuč, gastrointestinalnih organov in maternice, pogost pa je tudi v izločkih zdravih odraslih ljudi. Zvišana koncentracija Ca 15-3 v serumu se pojavi pri 70 % bolnic z metastazirajočim karcinomom dojke, pri omejenem (lokalnem) karcinomu pa pri 40 % bolnic. Zvišano vrednost najdemo tudi pri karcinomu jajčnikov, bronhijev, trebušne slinavke, pa tudi pri benignih boleznih, kot so jetrna ciroza, hepatitis, avtoimunske bolezni in bolezni jajčnikov ter prsi.

Ca 15-3 ni specifičen označevalec ne za organ in ne za vrsto tumorja. Kljub temu v kombinaciji z drugimi klinično diagnostičnimi postopki pripomore k zgodnjemu odkrivanju raka na dojkah. Pomaga tudi pri spremljanju odziva na zdravljenje raka, saj vrednosti sovpadajo z napredovanjem bolezni oziroma regresijo raka.

Zvišane vrednosti Ca 15-3 zaznamo pri: raku dojke, raku jajčnikov, pljuč in prebavil, benignih boleznih dojk, jajčnikov in pljuč, akutnem hepatitisu in cirozi jeter ter redko tudi pri nosečnosti.

Referenčne vrednosti (kIU/L): < 25

Tumorski označevalec. Pred testiranjem priporočamo posvet z zdravnikom.

Ca (karcinomski antigen) 19-9 lahko najdemo pri zdravih odraslih ljudeh v semenski tekočini, želodčni tekočini, amnijski tekočini ter izločkih trebušne slinavke in dvanajstnika. V diagnostične namene ga je zato smiselno določati le v serumu ali plazmi, kjer so koncentracije povišane samo v primeru bolezenskih sprememb.

Visoke vrednosti so značilne za pankreasni (trebušna slinavka), kolorektalni (črevo in danka), želodčni in jetrni karcinom. Uporablja se tudi za ločevanje malignih in benignih obolenj pankreasa. Pri benignih obolenjih kot so ciroza jeter, hepatitis ter akutni in kronični pankreatitis so vrednosti samo zmerno povišane. Pri benignih boleznih vrednosti le redko narastejo za več kot 3x. Vrednosti so povišane tudi pri cistični fibrozi in metastazah.

Določanje Ca 19-9 se v kombinaciji z drugimi metodami uporablja za spremljanje bolnikov z gastrointestinalnimi karcinomi. Naraščajoče vrednosti so povezane s progresivno maligno boleznijo in slabim terapevtskim odzivom, medtem ko so padajoče vrednosti pokazatelj dobre prognoze in dobrega odziva na zdravljenje.

Zvišane vrednosti Ca 19-9 zaznamo pri: karcinomu trebušne slinavke, žolčnika in žolčnih izvodil, želodca, širokega črevesa, danke in jeter, metastazah, benignih obolenjih (ciroza jeter, hepatitis, akutni in kronični pankreatitis) ali akutni fazi cistične fibroze pljuč.

Referenčne vrednosti (kIU/L): < 37.0

Tumorski označevalec. Pred testiranjem priporočamo posvet z zdravnikom.

CEA (karcinoembrionalni antigen) v času embrionalnega razvoja nastaja v prebavnem traktu in pankreasu. Po rojstvu vrednosti hitro padejo. V manjši količini je prisoten tudi v nekaterih normalnih tkivih odraslih ljudi, kot sta črevesna sluznica in rebrna mrena.

Pri malignih obolenjih vrednosti CEA porastejo. Koncentracija CEA je pomembna za prognozo in spremljanje terapije ter poteka kolorektalnega (črevo in danka), želodčnega, prostatičnega, pankreasnega (treb. slinavka) in bronhialnega karcinoma ter karcinoma dojk in jajčnikov. Kot presejalni test ni uporaben, saj ni specifičen niti za vrsto tumorja niti za določen organ.

Vrednosti so lahko zmerno zvišane tudi pri benignih boleznih (ciroza jeter, pankreatitis, bronhitis ter vnetna obolenja pljuč in prebavnega trakta). Na koncentracijo vplivajo kajenje (višja pri kadilcih), starost (višja pri starejših) in spol (višja pri moških).

Normalne vrednosti CEA ne izključujejo možne prisotnosti malignega obolenja.

Zvišane vrednosti CEA zaznamo pri: različnih karcinomih, različnih benignih boleznih ali pri kadilcih.

Referenčne vrednosti (µg/L): < 5.0

Tumorski označevalec. Pred testiranjem priporočamo posvet z zdravnikom.

Humani horionski gonadotropin nastaja v placenti med nosečnostjo. Povišane koncentracije hCG, ki niso povezane z nosečnostjo, najdemo pri pacientih s tumorji mod, ovarijev, mehurja, trebušne slinavke, želodca, pljuč in jeter.

Zvišane vrednosti hCG so posledica: nosečnosti ali tumorjev mod in ovarijev.

Analizo izvajajo v partnerskem laboratoriju. Na izvid se čaka nekaj dni.

Določanje serumske koncentracije PSA je pomembno za zgodnje odkrivanje raka prostate. Pomembno je tudi za spremljanje poteka bolezni in uspešnosti zdravljenja po odstranitvi prostate, obsevanju, odkrivanju metastaz ter za oceno prognoze bolezni. Uporablja se kot presejalni test rizičnih skupin, kot so na primer moški po 50. letu starosti.

PSA je visoko specifičen za prostato, ni pa tudi specifičen za vrsto tumorja (tumorspecifičen), zato povišane vrednosti PSA pomenijo samo, da gre za spremembe na prostati, ki pa niso nujno maligne. Povišane serumske vrednosti PSA so povezane tudi z drugimi boleznimi prostate, kot so vnetje prostate in benigna hiperplazija (povečanje) prostate. Do povišanih vrednosti pa lahko pride tudi po biopsiji prostate, masaži prostate, ejakulaciji ali dolgotrajnem kolesarjenju.

Največ PSA je v semenski tekočini, v nizkih koncentracijah pa je prisoten tudi v krvi.

Vrednosti PSA po operaciji tumorja padejo pod mejo detekcije šele po 2–3 tednih. Prvo leto po operaciji je priporočljivo spremljanje PSA vsake 3 mesece, saj je naraščanje PSA po odstranitvi prostate močan pokazatelj ponovnega pojava bolezni.

Za klinično uporabo je zelo pomembna ugotovitev, da je v območju zmernega povečanja vrednosti celokupnega PSA (T-PSA) (med 4-10 µg/L) mogoče ločiti med benigno hiperplazijo prostate in karcinomom prostate z določitvijo deleža proste frakcije PSA (F-PSA). Pri pacientih z benigno hiperpazijo prostate je količina prostega PSA (F-PSA) v krvi namreč mnogo višja kot pri pacientih s karcinomom.

Dobljeno razmerje med F-PSA/T-PSA pomaga zdravniku pri interpretaciji rezultatov.

Zvišane vrednosti PSA zaznamo pri: karcinomu prostate, benignih boleznih prostate (hiperplazija prostate), vnetju prostate, po rektalnem pregledu in po biopsiji.

Referenčne vrednosti (μg/L): < 4.0

PSA (prostatični specifični antigen) je serinska proteaza, ki sodeluje pri nastanku semenske tekočine in pripomore k aktivaciji mobilnosti sperme. Nastaja v epitelnih celicah prostatične žleze in se izloča v prostatično izvodilo. Je glikoprotein in je visoko specifičen za karcinom prostate, ne pa tudi tumorspecifičen (povišane vrednosti pomenijo spremembe na prostati, ki pa niso nujno maligne). V kombinaciji z drugimi diagnostičnimi metodami je koristen pri primarni diagnozi in v presejalnih testih rizičnih skupin, kot so npr. moški po 50. letu starosti.

Določanje serumske koncentracije PSA pa ni dovolj za ločevanje prostatičnega karcinoma od benigne hiperplazije. PSA je lahko povišan tudi pri različnih drugih boleznih prostate in ne pomeni vedno karcinoma prostate. Do povišanja lahko pride pri benignem povečanju prostate, vnetju prostate (ali sečil), biopsiji prostate, masaži prostate, ejakulaciji ali dolgotrajnem kolesarjenju.

Za klinično uporabo je zelo pomembna ugotovitev, da je v območju zmernega povečanja vrednosti celokupnega PSA (T-PSA) (med 4-10 µg/L) mogoče ločiti med benigno hiperplazijo prostate in karcinomom prostate z določitvijo deleža proste frakcije PSA (F-PSA). Pri pacientih z benigno hiperpazijo prostate je količina prostega PSA (F-PSA) v krvi namreč mnogo višja kot pri pacientih s karcinomom.

Dobljeno razmerje med F-PSA/T-PSA pomaga zdravniku pri interpretaciji rezultatov.

Referenčno območje:  ni podano 

Zvišane vrednosti PSA zaznamo pri: karcinomu prostate, benignih boleznih prostate (prostatična hiperplazija), prostatitisu (vnetje prostate), po rektalnem pregledu ali po biopsiji. 

Tumorski označevalec. Pred testiranjem priporočamo posvet z zdravnikom.

Nevron specifična enolaza (NSE) je tumorski označevalec za spremljanje in prognozo drobnoceličnega raka pljuč in nevroblastomov.

Povišane vrednosti NSE zaznamo pri: drobnoceličnem raku pljuč, nevroblastomu, tumorjih endokrinih žlez, tumorju testisov ali benignih pljučnih in možganskih bolezni.

Analizo izvajajo v partnerskem laboratoriju. Na izvid se čaka nekaj dni.

Tumorski označevalec za jajčnike. Izmeri vrednost Ca125 in HE4 skupaj. Pred testiranjem priporočamo posvet z zdravnikom.

Analizo izvajajo v partnerskem laboratoriju. Na izvid se čaka nekaj dni.

Tumorski označevalec za pljuča. Pred testiranjem priporočamo posvet z zdravnikom.

Analizo izvajajo v partnerskem laboratoriju. Na izvid se čaka nekaj dni.

Preiskava predstavlja začetni test v diagnostiki ščitničnih obolenj, uporablja pa se jo tudi za spremljanje njihovega zdravljenja.

TSH je tiroideo stimulirajoči hormon (tirotropni hormon), ki pospešuje rast ščitnice, pospešuje presnovo v žlezi in spodbuja sintezo in izločanje ščitničnih hormonov (T3 in T4) ter sintezo tiroglobulina.

Ščitnica je pomembna za uravnavanje presnovnih procesov glede na energijske potrebe v organizmu, v dobi odraščanja pa uravnava rast in razvoj. S fiziološkega stališča je eden izmed najbolj občutljivih organov v telesu, saj se stalno prilagaja razmeram v telesu in okolju. Motnje v delovanju ščitnice se kažejo kot prekomerno (hipertiroidizem) ali zmanjšano (hipotiroidizem) delovanje. Pri prekomernem delovanju pride do pospešene presnove, nekateri najpogostejši klinični znaki pa so povečan utrip srca, povečana ščitnica, spremembe na koži, tresenje rok, živčnost, potenje in utrujenost. Za zmanjšano delovanje so značilni upočasnjena presnova, groba in suha koža, zaspanost, počasen govor, otekle veke, oslabelost in pozabljivost.

Delovanje ščitnice uravnava t.i. hipotalamo-hipofizno-ščitnična os preko mehanizma povratne zanke. Prednji reženj hipofize izloča hormon TSH (tiroideo stimulirajoči hormon), ki spodbuja sintezo in izločanje ščitničnih hormonov T3 in T4. Kadar je potrebno, njuna koncentracija v plazmi naraste in lahko delujeta v tkivih in organih. Ob previsokih koncentracijah T3 in T4 v plazmi pa pride do zaviralnega učinka na hipofizo in posledično zmanjšanja izločanja TSH.

Zvišane vrednosti TSH zasledimo pri: hipotiroidizmu (zmanjšano delovanje ščitnice, vrednosti T3 in T4 sta znižani).

Znižane vrednosti TSH zasledimo pri: hipertiroidizmu (povečano delovanje ščitnice, vrednosti T3 in T4 sta zvišani).

Referenčne vrednosti (mIU/L): 0.35 - 4.94

T3 (trijodtironin) je eden od ščitničnih hormonov, ki so prisotni v serumu in regulirajo metabolizem. Določanje njegove koncentracije je pomembno pri sumu na motnje v delovanju ščitnice.

Ščitnica je pomembna za uravnavanje presnovnih procesov glede na energijske potrebe v organizmu, v dobi odraščanja pa uravnava rast in razvoj. S fiziološkega stališča je eden izmed najbolj občutljivih organov v telesu, saj se stalno prilagaja razmeram v telesu in okolju. Motnje v delovanju ščitnice se kažejo kot prekomerno (hipertiroidizem) ali zmanjšano (hipotiroidizem) delovanje. Pri prekomernem delovanju pride do pospešene presnove, nekateri najpogostejši klinični znaki pa so povečan utrip srca, povečana ščitnica, spremembe na koži, tresenje rok, živčnost, potenje in utrujenost. Za zmanjšano delovanje so značilni upočasnjena presnova, groba in suha koža, zaspanost, počasen govor, otekle veke, oslabelost in pozabljivost.

Delovanje ščitnice uravnava t.i. hipotalamo-hipofizno-ščitnična os preko mehanizma povratne zanke. Prednji reženj hipofize izloča hormon TSH (tiroideo stimulirajoči hormon), ki spodbuja sintezo in izločanje ščitničnih hormonov T3 in T4. Kadar je potrebno, njuna koncentracija v plazmi naraste in lahko delujeta v tkivih in organih. Ob previsokih koncentracijah T3 in T4 v plazmi pa pride do zaviralnega učinka na hipofizo in posledično zmanjšanja izločanja TSH.

Zvišane vrednosti T3 zaznamo pri: hipertiroidizmu (prekomerno delovanje ščitnice, vrednost TSH je znižana).

Znižane vrednosti T3 zaznamo pri: hipotiroidizmu (zmanjšano delovanje ščitnice, vrednost TSH je povišana).

Referenčne vrednosti (pmol/L): 2.43 – 6.01

T4 (tetrajodtironin ali tiroksin) je eden od ščitničnih hormonov, ki so prisotni v serumu in regulirajo metabolizem. Določanje njegove koncentracije je pomembno pri sumu na motnje v delovanju ščitnice.

Ščitnica je pomembna za uravnavanje presnovnih procesov glede na energijske potrebe v organizmu, v dobi odraščanja pa uravnava rast in razvoj. S fiziološkega stališča je eden izmed najbolj občutljivih organov v telesu, saj se stalno prilagaja razmeram v telesu in okolju. Motnje v delovanju ščitnice se kažejo kot prekomerno (hipertiroidizem) ali zmanjšano (hipotiroidizem) delovanje. Pri prekomernem delovanju pride do pospešene presnove, nekateri najpogostejši klinični znaki pa so povečan utrip srca, povečana ščitnica, spremembe na koži, tresenje rok, živčnost, potenje in utrujenost. Za zmanjšano delovanje so značilni upočasnjena presnova, groba in suha koža, zaspanost, počasen govor, otekle veke, oslabelost in pozabljivost.

Delovanje ščitnice uravnava t.i. hipotalamo-hipofizno-ščitnična os preko mehanizma povratne zanke. Prednji reženj hipofize izloča hormon TSH (tiroideo stimulirajoči hormon), ki spodbuja sintezo in izločanje ščitničnih hormonov T3 in T4. Kadar je potrebno, njuna koncentracija v plazmi naraste in lahko delujeta v tkivih in organih. Ob previsokih koncentracijah T3 in T4 v plazmi pa pride do zaviralnega učinka na hipofizo in posledično zmanjšanja izločanja TSH.

Zvišane vrednosti T4 zaznamo pri: hipertiroidizmu (prekomerno delovanje ščitnice, vrednost TSH je znižana).

Znižane vrednosti T4 zaznamo pri: hipotiroidizmu (zmanjšano delovanje ščitnice, vrednost TSH je povišana).

Referenčne vrednosti (pmol/L): 9.01 – 19.05

Preiskava se v kombinaciji z anti TG uporablja pri diagnostiki ščitničnih obolenj, še posebej hipotiroidizma.

Anti TPO je eno izmed ščitničnih protiteles in deluje proti tiroidni peroksidazi (TPO) –  encimu, ki sodeluje pri jodiranju tirozina v T3 in T4. Ščitnična protitelesa povzročijo vnetno reakcijo v ščitničnem tkivu in s tem nastanek avtoimunih bolezni ščitnice. Poleg anti TPO so lahko prisotna še protitelesa proti tiroglobulinu (anti TG), in proti receptorju za TSH (TSI). Med avtoimunimi boleznimi ščitnice sta najpogostejši bazedovka (Gravesova bolezen) in Hashimotov tiroiditis, možne pa so tudi druge bolezni oz. avtoimuna stanja.

V večini primerov Hashimotovega tiroiditisa, primarnega miksedema in Gravesove bolezni so anti TPO protitelesa prisotna v kombinaciji z anti TG protitelesi. Za razliko od anti TG protiteles so anti TPO protitelesa patogena in povzročijo destruktivno avtoimuno bolezen ščitnice.

Anti TPO protitelesa lahko dokažemo v večini primerov tiroiditisa , ki nastane po porodu. Prisotnost protiteles v zgodnji nosečnosti je povezana z visokim tveganjem asimptomatskega poporodnega hipotiroidizma.

Zvišane vrednosti anti TPO zaznamo pri: avtoimunih bolezni ščitnice (Hashimotov tiroiditis, Gravesova bolezen), drugih avtoimunih boleznih (revmatoidni artritis, perniciozna anemija, diabetes tipa 1) ali asimptomatski starejši populaciji ljudi (blago zvišanje).

Referenčne vrednosti (kIU/L): < 5.61

Preiskava se v kombinaciji z anti TPO uporablja pri diagnostiki ščitničnih obolenj, še posebej hipotiroidizma.

Anti TG je eno izmed ščitničnih protiteles in deluje proti tiroglobulinu (TG) –  glikoproteinu, ki v svoji molekuli vsebuje ščitnične hormone. Ščitnična protitelesa povzročijo vnetno reakcijo v ščitničnem tkivu in s tem nastanek avtoimunih bolezni ščitnice. Poleg anti TG so lahko prisotna še protitelesa proti tiroidni peroksidazi (anti TPO), in proti receptorju za TSH (TSI). Med avtoimunimi boleznimi ščitnice sta najpogostejši bazedovka (Gravesova bolezen) in Hashimotov tiroiditis, možne pa so tudi druge bolezni oz. avtoimuna stanja.

V večini primerov Hashimotovega tiroiditisa, primarnega miksedema in Gravesove bolezni so anti TG protitelesa prisotna v kombinaciji z anti TPO protitelesi. Za razliko od anti TPO protiteles, protitelesa proti tiroglobulinu niso patogena, ampak so zgolj indikatorji bolezni.

Zvišane vrednosti anti TG zaznamo pri: avtoimunih bolezni ščitnice (Hashimotov tiroiditis, Gravesova bolezen), drugih avtoimunih boleznih (revmatoidni artritis, perniciozna anemija, diabetes tipa 1), raku ščitnice (v 30 – 60 %) ali asimptomatski starejši populaciji ljudi (blago zvišanje).

Referenčne vrednosti (kIU/L): < 4.11

Nivo vitamina D v krvi se največkrat določa ob sumu na njegovo pomanjkanje ali za spremljanje učinkovitosti prehranskih dopolnil. Glavno zalogo vitamina D v telesu predstavlja 25-OH vitamin D, zato s krvno preiskavo določamo to obliko.

Vitamin D je v maščobah topen steroidni hormon, ki se v telo vnaša s hrano (vitamin D2 – ergokalciferol) ali pa se tvori v koži pod vplivom UV žarkov (vitamin D3 – holekalciferol). Je zelo pomemben pri različnih procesih v telesu, najbolj pa je prepoznan po tem, da pomaga pri resorpciji kalcija v prebavilih, resorpciji kalija v ledvicah in mobilizaciji kalcija iz kosti.

Pomanjkanje vitamina D se pojavi pri premajhni izpostavitvi soncu, pri premajhnem vnosu s hrano, malabsorpcijskih sindromih ter boleznih ledvic in jeter. Pomanjkanje vitamina D je vzrok za pojav sekundarnega hiperparatiroidizma in kostnih bolezni z zmanjšano kostno gostoto (osteomalacija, osteoporoza).

Znižane vrednosti vitamina D zaznamo pri: rahitisu, zmanjšani kostni gostoti, mišični oslabelosti ali sekundarnem hiperparatiroidizmu.

Referenčne vrednosti (µg/L): 

V skladu s sklepom 26. seje razširjenega strokovnega kolegija za laboratorijsko medicino smo z dnem 4.2.25 spremenili enote za vitamin D (25-OH): nmol/L.

Zaradi spremembe enot so se posledično spremenile tudi referenčne vrednosti.

Stara referenčna vrednost: >30 µg/L

Nova referenčna vrednost: >75 nmol/L

Primerjava med starimi in novimi rezultati je možna le ob uporabi faktorja, ki znaša za vitamin D (25-OH): µg/L x 2,5 = nmol/L

Vitamin B12 določamo ob sumu na njegovo pomanjkanje. Najpogostejši znaki pomanjkanja so slabokrvnost, slabo počutje, utrujenost, pozabljivost ter motnje vida in gibanja. Njegova vsebnost v telesu je največkrat zmanjšana pri vegetarijancih in veganih (zaradi zmanjšanega vnosa vitamina B 12 s hrano), pri starejših ljudeh (slabša resorpcija iz črevesja) ter nosečnicah (povečane potrebe po vitaminu B 12). Možni so tudi nekateri drugi vzroki pomanjkanja (pomanjkanje železa, celiakija, oralna kontracepcija, slabše delovanje trebušne slinavke, zdravljena epilepsija, alkoholizem, …).

Vitamin B12 je v telesu pomemben kot kofaktor v številnih procesih. Skupaj s folno kislino je pomemben za sintezo DNK. Je esencialni koencim za rast in mielinizacijo živcev ter tvorbo epitelnih celic.

Visoke serumske vrednosti so povezane z odpovedjo ledvic, boleznimi jeter in mieloproliferativnimi boleznimi.

Znižane vrednosti vitamina B12 zaznamo pri: zmanjšani resorpciji iz črevesja (celiakija, nekatera zdravila, …), zmanjšanem vnosu s hrano (vegetarijanstvo, veganstvo) ali anemiji.

Referenčne vrednosti (pmol/L): 138 - 652

Največkrat se vsebnost folne kisline v krvi določa pri ugotavljanju vzrokov za anemije, pomanjkanju železa, med nosečnostjo in ob terapiji z antagonisti folne kisline. Pri ugotavljanju vzrokov za anemije se poleg določitve koncentracije folne kisline priporoča še določitev koncentracije vitamina B12.

Folna kislina je nujno potrebna za sintezo DNK, regeneracijo rdečih krvnih celic in normalen metabolizem. Skupaj z vitaminom B 12 sodeluje v procesu zorenja rdečih krvničk. V nosečnosti so potrebe po folni kislini povečane. Nezdravljeno pomanjkanje folne kisline lahko privede do megaloblastične anemije.

Glavna vzroka za pomanjkanje folne kisline v telesu sta premajhen vnos s hrano in slaba absorpcija zaradi različnih črevesnih bolezni. Pomanjkanje je lahko tudi posledica kroničnega alkoholizma, odvisnosti od drog ali starosti. Pomanjkanje folne kisline med nosečnostjo vodi v okvare živčnih kanalov pri zarodku.

Znižane vrednosti folne kisline zaznamo pri: prehranskih nepravilnostih, uživanju drog ali alkoholizmu.

Referenčne vrednosti (nmol/L): 7.0 – 46.4

Analizo izvajajo v partnerskem laboratoriju. Na izvid se čaka cca 14 dni. Izvid je izdan v angleškem jeziku.

Analizo izvajajo v partnerskem laboratoriju. Na izvid se čaka cca 14 dni. Izvid je izdan v angleškem jeziku.

Analizo izvajajo v partnerskem laboratoriju. Na izvid se čaka cca 14 dni. Izvid je izdan v angleškem jeziku.

Analizo izvajajo v partnerskem laboratoriju. Na izvid se čaka cca 14 dni. Izvid je izdan v angleškem jeziku.

Analizo izvajajo v partnerskem laboratoriju. Na izvid se čaka cca 14 dni. Izvid je izdan v angleškem jeziku.

Analizo izvajajo v partnerskem laboratoriju. Na izvid se čaka cca 14 dni. Izvid je izdan v angleškem jeziku.

Analizo izvajajo v partnerskem laboratoriju. Na izvid se čaka cca 14 dni. Izvid je izdan v angleškem jeziku.

Analizo izvajajo v partnerskem laboratoriju. Na izvid se čaka cca 14 dni. Izvid je izdan v angleškem jeziku.

Analizo izvajajo v partnerskem laboratoriju. Na izvid se čaka cca 14 dni. Izvid je izdan v angleškem jeziku.

Analizo izvajajo v partnerskem laboratoriju. Na izvid se čaka cca 14 dni. Izvid je izdan v angleškem jeziku.

Hemogram združuje preiskave rdeče (eritrociti), bele (levkociti) in trombocitne krvne slike.

Eritrociti so najštevilčnejše krvne celice, ki zaradi hemoglobina, ki ga vsebujejo, dajejo krvi rdečo barvo. Nastajajo v kostnem mozgu, razpadajo pa večinoma v vranici in manjši del v krvi. Njihova življenjska doba je 110 – 120 dni.

Hemoglobin prenaša kisik iz pljuč v tkiva in delno tudi ogljikov dioksid iz tkiv v pljuča. Sestavljen je iz proteinskega in neproteinskega dela. Neproteinski del je sestavljen iz štirih hemov, na katere je vezano železo. Na vsak atom železa se reverzibilno veže ena molekula kisika.

Levkociti so celice, katerih glavna vloga je zaščita organizma pred različnimi toksičnimi snovmi. Njihovo določanje je pomembno za diagnostiko virusnih in bakterijskih infekcij ter spremljanje imunološkega stanja organizma. Nastajajo v kostnem mozgu in po krvnem obtoku prehajajo v tkiva, kjer tudi propadejo. Različni levkociti imajo segmentirana in nesegmentirana jedra.

Trombociti nastajajo v kostnem mozgu ob razpadu megakariocitov, razgrajujejo pa se predvsem v vranici in tudi v jetrih. Njihova življenjska doba je 8 do 10 dni. Trombociti sodelujejo v procesih primarne hemostaze in koagulacije krvi. Sodelujejo tudi pri vnetnih procesih in imajo sposobnost fagocitoze (uničevanja patogenih mikroorganizmov).

Hematokrit pomeni volumen stisnjenih eritrocitov v volumnu polne krvi.  

MCV – pomeni povprečni volumen eritrocita.

MCH – pomeni povprečno količino hemoglobina v eritrocitu.

MCHC – pomeni povprečno koncentracijo hemoglobina v volumnu eritrocitov in nam pove količino hemoglobina v 1 litru eritrocitov. 

RDW –  pomeni razporeditev eritrocitov v krvi glede na njihovo velikost.

MPV – pomeni povprečni volumen trombocita. 

Orientacijske referenčne vrednosti za odrasle osebe:

eritrociti: Ž: 3.8 – 4.8 x 10¹²/L ; M: 4.50 – 5.50 x 10¹²/L

levkociti: 4.0 – 10.0 x 10⁹/L

trombociti: 150 – 410 x 10⁹/L

hemoglobin: Ž: 120 – 150 g/L ; M: 130 – 170 g/L

hematokrit: Ž: 0.360 – 0.460 l ; M: 0.400 – 0.500 l

MCV: 83.0 – 101.0 fl

MCH: 27.0 – 32.0 pg

MCHC: 315 – 345 g/L

RDW: 11.6 – 14.0 %

MPV: 7 – 11 fl

Sedimentacija je spontano sesedanje eritrocitov. Celice se sesedajo zaradi lastne teže, sesedanju pa nasprotuje vzgon plazme. Ker je v krvi od vseh celic največ eritrocitov, govorimo o sesedanju le teh.

Na hitrost sedimentacije vplivajo naslednje spremembe v krvi: število, velikost in oblika eritrocitov, beljakovine v krvni plazmi, nekatera zdravila (antirevmatiki, kortizon, aspirin, itd). Sedimentacijo pospeši znižana številčna koncentracija eritrocitov, nekatere patološke oblike eritrocitov, zvišane koncentracije fibrinogena in povišani imunoglobulini.

Povišana (pospešena) sedimentacija je posledica: infekcijskih bolezni, malignih obolenj, anemij, revmatičnih obolenj, nosečnosti, menstruacije, starosti pacienta.

Referenčne vrednosti (mm/h): < 15

CRP se običajno določa za odkrivanje sistemskih vnetnih procesov, vrednotenje zdravljenja bakterijskih infekcij z antibiotiki, odkrivanje intrauterinih infekcij, razlikovanje med aktivnimi in neaktivnimi oblikami bolezni s hkratnimi infekcijami, nadzorovanje zdravljenja revmatičnih obolenj, določanje prisotnosti postoperativnih zapletov v zgodnji fazi, ločevanje med infekcijo in zavrnitvijo kostnega mozga pri transplantaciji in nekatera druga stanja.

Njegova koncentracija se med vnetnimi procesi hitro poviša in nakazuje resnost okužbe.

Je protein akutne faze nespecifične imunske obrambe. Zavira vnetno aktivnost in tako preprečuje večje poškodbe tkiva.

Zvišane vrednosti CRP (C-reaktivni protein) so lahko posledica: akutnih bakterijskih in virusnih infekcij ter infekcij s paraziti, revmatskih obolenj, sindroma amnijske infekcije, pankreatitisa, kolagenoze, neoplastične proliferacije, operacije ali miokardnega infarkta.

Referenčne vrednosti (mg/L): < 5