Lab Tests - By Alphabet

Na spremembe v vsebnosti magnezija v krvi posumimo ob prekomerni vzdraženosti mišic in živcev, prebavnih težavah in krčih v mišicah.

Je največji znotrajcelični kation. Kot sestavni del številnih encimov sodeluje pri različnih procesih v organizmu. Sodeluje pri uravnavanju celične prepustnosti ter delovanju živčnega sistema in mišic. Večina magnezijevih ionov je shranjenih v kosteh. Preostali magnezijevi ioni se nahajajo v prosti obliki ali pa so vezani na proteine, citrate, fosfate in druge komplekse.

Zvišane vrednosti magnezija so lahko posledica: akutne in kronične ledvične odpovedi, prevelike količine magnezija, kroničnih infekcijskih bolezni, diabetične acidoze, ateroskleroze ali dehidracije.

Znižane vrednosti magnezija so lahko posledica: dolgotrajnega stradanja, zmanjšane črevesne absorbcije, dolgotrajnega jemanja odvajal, akutnega ledvičnega obolenja (zmanjšana tubularna reabsorbcija) ali hipoparatiroidizma in hipertiroidizma.

Referenčne vrednosti (mmol/L): 0.66 - 1.07

Določanje mioglobina v serumu je pomembno za diagnosticiranje akutnega miokardnega infarkta. Je mišični pigment, ki prenaša kisik v srčni in skeletnih mišicah. Ob poškodbi mišičnih celic se izloča v kri. Koncentracija mioglobina v serumu poraste približno dve uri po miokardnem infarktu, najvišjo koncentracijo doseže po 8-10 urah in se po približno 24 urah zniža na normalno raven.

Spremljanje koncentracije mioglobina pripomore k oceni uspešnosti trombolitične terapije.

Povišane koncentracije mioglobina se lahko pojavijo tudi po poškodbi skeletnih mišic in pri zelo zmanjšani ledvični funkciji. Vrednosti mioglobina so lahko zmerno povišane tudi pri kroničnih ishemičnih srčnih boleznih (npr. nestabilna angina pektoris).

Povišane vrednosti mioglobina zaznamo pri: akutnem miokardnem infarktu ali poškodbi skeletnih mišic.

Referenčne vrednosti (µg/L): Moški: < 154.9, Ženske: < 106.0

Največkrat se jo uporablja za ugotavljanje celične nekroze ali hemolize.

Je encim, prisoten v celicah vseh tkiv, največ pa ga najdemo v srcu, jetrih, mišicah in ledvicah.

Zvišane vrednosti LDH (laktat dehidrogenaza) so lahko posledica: srčnega infarkta, megaloblastne in hemolitične anemije, razsejanega karcinoma, šoka, mišične distrofije, hepatitisa (toksični, virusni, ciroza) ali pljučne embolije.

Referenčne vrednosti (µkat/L): Moški: < 4.13 ; Ženske: < 4.12

Odkrivanje povišanega LDL-holesterola (Low Density Lipoprotein) omogoča pravočasno odkrivanje tveganja za aterosklerotična obolenja in ga lahko uporabljamo za vpeljevanje zdravljenja z zdravili, ki znižujejo raven lipidov. LDL-holesterol ima pomembno vlogo pri nastanku srčno žilnih bolezni, saj je povezan z nalaganjem lipidov in lipoproteinskih različic v žilah. Kombinacija povišanega LDL-holesterola in povišanih trigliceridov predstavlja izredno veliko tveganje za nastanek teh bolezni. To privede do ateroskleroze ali poapnenja žil in s tem do povišane ogroženosti za srčno-žilne zaplete.

LDL je prenašalec holesterola v krvi do perifernih tkiv.

Zvišane vrednosti LDL-holesterola so lahko posledica družinske hiperlipidemije.

Znižane vrednosti LDL-holesterola so lahko posledica podhranjenosti ali zmanjšane absorbcije.

Referenčne vrednosti (mmol/L): 2.0 - 3.5

LH (luteinizirajoči hormon) se določa za napovedovanje ovulacije, ugotavljanju neplodnosti in odkrivanju motenj v delovanju hipofize in spolnih žlez.

LH in FSH (folikel stimulirajoči hormon) spadata med gonadotropine. Skupaj regulirata in stimulirata rast in delovanje gonad (jajčnikov in testisov). Pri ženskah gonadotropini nadzorujejo menstrualni cikel.

Do pubertete se koncentracije FSH in LH med deklicami in dečki ne razlikujejo; so pa nižje kot pri odraslih. V času pubertete vrednosti FSH in LH pri deklicah narastejo bolj kot pri dečkih. Pri ženskah v rodni dobi prihaja med menstrualnim ciklom do sprememb v koncentracijah obeh hormonov, kar pogojuje fiziologijo reprodukcije. V obdobju pred ovulacijo je značilen hiter in visok porast LH, medtem ko je porast FSH v tem času manjši. Spremembe v koncentraciji FSH in LH imajo za posledico neobičajne menstrualne cikle.

V jajčnikih LH stimulira rast foliklov ter zviša sintezo estrogenov in progesterona. Najvišjo vrednost LH doseže v sredini menstrualnega cikla. Stimulira ovulacijo in nastanek rumenega telesca, le-to pa sprošča progesteron. Pri moških LH stimulira nastanek testosterona v celicah testisov.

Zvišane vrednosti LH pri ženskah so posledica: primarne amenoreje, menopavze, sindroma policističnih jajčnikov, hipergonadotropnega hipogonadizma ali ovulacije.

Zvišane vrednosti FSH pri moških so posledica: Klinefelterjevega sindroma, anorhizma (prirojeno manjkanje testisov) ali hipergonadotropnega hipogonadizma.

Referenčne vrednosti (IU/L): Moški: 0.57 – 12.07 ; Ženske: folikularna faza: 1.80 – 11.78 ; ovulacijska faza: 7.59 – 89.08 ; lutealna faza: 0.56 – 14.00 ; postmenopavza: 5.16 – 61.99

Encim lipaza je pomemben pri diagnozi bolezni trebušne slinavke.

Tvori se v trebušni slinavki in izloča s sokom trebušne slinavke. V tankem črevesu jo aktivirajo žolčna kislina, albumini in kalcijevi ioni. Optimalno deluje pri pH 8,8.

Zvišane vrednosti lipaze so lahko posledica: bolezni trebušne slinavke (akutni, kronični, obstruktivni pankreatitis, tumorji), akutna in kronična odpoved ledvic, diabetična ketoacidoza, akutni holestitis.

Referenčne vrednosti (µkat/L): < 1.00

Lipoprotein(a) je kompleks sestavljen iz LDL-u podobnega delca in apolipoproteina(a). Zaradi svojih proaterogenih in protrombotičnih lastnosti sodeluje pri nastanku aterosklerotičnega plaka in zavira njegov razkroj. Vrednosti Lipoproteina(a) v krvi so genetsko pogojene in jih ne moremo znižati s prehrano ali spremembo življenjskega sloga.

Zvišana vrednost Lipoproteina(a) v krvi predstavlja visoko tveganje za razvoj srčno žilnih bolezni neodvisno od ostalih dejavnikov tveganja. Ker se zvišanih vrednosti trenutno še ne zdravi z zdravili, je potrebno čim bolj zmanjšati ostale dejavnike tveganja za razvoj srčno žilnih bolezni (visoke vrednosti holesterola, kajenje, debelost, sladkorna bolezen, hipertenzija…).

Vrednosti Lipoproteina(a) so določene genetsko in pomagajo pri določanju tveganja za razvoj srčno žilnih bolezni.

Referenčne vrednosti (mg/L): < 300  

Naše telo vsebuje približno 1 kg kalcija, od katerega ga je 99 % vezanega v kosteh, 1 % pa se ga nahaja v intracelularnih in ekstracelularnih prostorih. Kalcijevi ioni vplivajo na krčenje srca in skeletnih mišic in so nujni za delovanje živčnega sistema. Pomembno vlogo igrajo tudi pri strjevanju krvi in mineralizaciji kosti. Simptom pomanjkanja kalcija je mehčanje kosti.

Zvišane vrednosti kalcija so lahko posledica: povečanega sproščanja kalcija iz kosti (osteoporoza) ali povečane črevesne absorbcije.

Znižane vrednosti kalcija so lahko posledica: zmanjšane aktivnosti obščitnične žleze ali zmanjšane sinteze vitamina D.

Referenčne vrednosti (mmol/L): 2.10 - 2.55

Koncentracija kalija v krvi se največkrat poruši ob zmanjšanem vnosu tekočine v telo ali pospešeni izgubi tekočine iz telesa.

Kalij je glavni kation znotrajcelične tekočine in je ključen za aktivnost živčnih in mišičnih celic. V telo se vnaša s hrano, absorbira pa se v tankem črevesu. Iz telesa se večinoma izloča z urinom in v manjši meri z blatom.  

Zvišane vrednosti kalija v serumu so lahko posledica: dehidracije ali šoka, kroničnega slabega delovanja ledvic, gastrointestinalnih obolenj z drisko, povečane funkcije nadledvične žleze ali poškodb tkiva.

Znižane vrednosti kalija v serumu so lahko posledica: izgube kalija zaradi močne diureze, bruhanja ali driske, razredčitve ekstracelularne tekočine, podhranjenosti ali hitrega prehoda kalija iz ekstracelularne tekočine v celice.

Referenčne vrednosti (mmol/L): 3.8 - 5.5

Koncentracija kloridov v krvi se največkrat poruši ob zmanjšanem vnosu tekočine v telo, pospešeni izgubi tekočine iz telesa ali povečanem vnosu soli s hrano.

Kloridni anion je glavni anion zunajcelične tekočine. Z natrijevim kationom sta glavna faktorja za vzdrževanje osmotskega tlaka in kislo-bazičnega ravnotežja. V telo se vnaša s soljo. Celice vsebujejo malo kloridov, v krvnem serumu pa jih je veliko.

Zvišane vrednosti kloridov v serumu so lahko posledica: dehidracije, srčnih bolezni, respiratorne alkaloze, povečanega delovanja nadledvične žleze, ledvične tubularne acidoze ali zastrupitve s soljo salicilne kisline.

Znižane vrednosti kloridov v serumu so lahko posledica: bruhanja, gastrointestinalnih obolenj, ki jih spremljata bruhanje in driska, vnetja pljuč, diabetične in ledvične acidoze ali kroničnega obolenja ledvic.

Referenčne vrednosti (mmol/L): 98 – 107

Koncentracija kortizola se določa pri oceni delovanja nadledvične žleze, hipofize in hipotalamusa. Uporablja se tudi za odkrivanje drugih bolezni, ki povzročajo preveliko ali premajhno izločanje kortizola. Stres povečuje izločanje kortizola.

Kortizol je glukokortikosteroid, ki je pomemben za ohranjanje različnih telesnih funkcij. Sintetizira se iz holesterola v skorji nadledvične žleze. Vključen je v regulacijo metabolizma ogljikovih hidratov ter distribucijo elektrolitov in vode v telesu. Deluje tudi imunosupresivno in protivnetno.

Koncentracija kortizola se preko dneva fiziološko spreminja. Najvišje koncentracije kortizol doseže zgodaj zjutraj. Čez dan počasi pada in zvečer pade na polovico jutranje vrednosti. Za interpretacijo rezultatov je zato zelo pomembno poznavanje časa odvzema krvi.

Zvišane vrednosti kortizola so posledica: povečanega delovanja nadledvične žleze, stresa, hipoglikemije ali nosečnosti.

Znižane vrednosti kortizola so posledica: zmanjšanega delovanja nadledvične žleze.

Referenčne vrednosti (nmol/L): dopoldanski odvzem krvi: 101.2 – 535.7; popoldanski odvzem krvi: 79.0 - 477.8

Kreatinin se izloča skoraj v celoti preko ledvic, zato se preiskava uporablja za nadzor delovanja ledvic.

Proizvaja se v mišicah. Nivo kreatinina v krvi se pri posameznikih razlikuje, saj je odvisen od mišične mase in fizične dejavnosti.

Zvišane vrednosti kreatinina so lahko posledica: oslabljene funkcije ledvic ali akutnega in kroničnega obolenja ledvic.

Referenčne vrednosti (μmol/L): Moški: 64-104 ; Ženske: 49-90

Preiskava kreatinin v urinu omogoča izračun razmerja albumin/kreatinin ali protein/kreatinin, kar zagotavlja natančnejšo oceno izločanja beljakovin.

Referenčne vrednosti (mmol/L): Moški: 5,1 - 14,2 ; Ženske: 3,9 - 9,4

Kreatin kinazo se največkrat določa ob sumu na poškodbo srčne mišice ali skeletnih mišic.

Največ je je v skeletnih mišicah, srčni mišici in možganih, malo pa v ščitnici, jetrih in pljučih.

Zvišane vrednosti CK - kreatin kinaze so lahko posledica: mišične distrofije (tip Duchenne), miokardialnega infarkta, akutne mioglobinurije, težkih fizičnih naporov, nekaterih oblik levkemije, hipotiroidizma ali možganskega infarkta.

Referenčne vrednosti (µkat/L): Moški: < 2.85 ; Ženske: < 2.41

Ugotavljanje okultne krvi v blatu je danes najpogosteje uporabljen presejalni test za odkrivanje bolezni prebavil. Fiziološka izguba krvi z blatom je do 3 ml na dan oz. 2,42 mg hemoglobina na gram blata. Vsaka izguba krvi, večja od te vrednosti, je posledica patoloških sprememb v črevesu. Za zgodnje odkrivanje raka na debelem črevesu in danki je izrednega pomena zgodnje odkrivanje lezij in večjih polipov, ki povzročajo krvavitve.

Okultna kri v blatu je posledica: raka na debelem črevesu in danki, polipov večjih od 0,5 cm, hemoroidov, Crohnove bolezni, analne fisure ali razjede.

Orientacijske referenčne vrednosti: negativen rezultat (do 3 ml krvi na dan)

Imunoglobulin A (IgA) je glavno protitelo, ki se predvsem nahaja v  solzah, materinem mleku, slini, prebavnih sokovih, dihalih, serumu ipd. Imunoglobulini A tako predstavljajo 75% skupne količine vseh proizvedenih imunoglobulinov v telesu. Glavna naloga IgA na površinah sluznic je, da veže tuje molekule in oteži njihov vdor v sluznice. IgA v krvi pa veže tuje molekule in omogoča njihov prenos skozi jetrne celice v žolč. S tem omogoči, da se imunski sistem ne odzove z vnetno reakcijo na tujke, ki pridejo v telo s hrano in z vdihanim zrakom. V nasprotnem primeru bi prišlo do vnetja sluznic in okvare njihovega delovanja.

Znižane vrednosti IgA so posledica: avtosomske dominantne dedne bolezni ali odstranitve mandljev (reverzibilno)

Referenčne vrednosti (g/L): 0.63 – 4.84

Imunoglobulini E so nosilci takojšnje preobčutljivosti. To pomeni, da nastopi alergična reakcija takoj po stiku z alergenom. Koncentracija IgE v serumu se poviša ob boleznih kot so astma, alergični rinitis, dermatitis ali občutljivost na pike žuželk.

Smiselno je, da serumske koncentracije IgE ovrednotimo v kombinaciji s kliničnimi znaki, saj normalna vrednost še ne pomeni, da lahko alergijo izključimo. Po drugi strani pa lahko zvišane vrednosti IgE najdemo tudi pri nealergijskih boleznih in infekcijah s paraziti.

Zvišane vrednosti IgE so posledica: alergij (astma, alergični rinitis, dermatitis, občutljivost na pike žuželk) ali infekcij s paraziti.

Referenčne vrednosti (kIU/L): < 100

Infekcijska mononukleoza (IM) je akutno obolenje, ki ga povzroča Epstein – Barr virus. Najpogostejši simptomi so utrujenost, vnetje grla, vročina, otečene bezgavke, povečana vranica, hepatitis in zlatenica. Zapleti te bolezni pa zajemajo avtoimunsko hemolitično anemijo, spontani vranični razpok in limfoblastno levkemijo.

Indikacije: infekcijska mononukleoza

Orientacijske referenčne vrednosti: negativen rezultat

Preiskava se uporablja za spremljanje urejenosti sladkorne bolezni.

Glikolizirani hemoglobin je prisoten v približno 7 % v krvi posameznika. HbA1c izraža povprečni nivo glukoze v preteklih 2-3 mesecih. Odstopanje navzgor kaže na daljše obdobje povišanega nivoja glukoze v krvi.

Vzrok za zvišane vrednosti HbA1c je diabetes mellitus (sladkorna bolezen)

Referenčne vrednosti: < 6.0 % ; < 42 mmol/mol

Merjenje HDL–holesterola (High Density Lipoprotein) v serumu je kliničnega pomena odkar je znano obratno sorazmerje med koncentracijo serumskega HDL-holesterola in nevarnostjo aterosklerotičnih obolenj.

HDL je prenašalec odvečnega holesterola iz tkiv v jetra. Na njegovo vsebnost v krvi vplivajo različni dejavniki, npr. kajenje, telesna aktivnost, hormoni, spol in starost. V nasprotju z LDL holesterolom višja vsebnost HDL holesterola znižuje tveganje za srčno-žilne zaplete. Znižana koncentracija pa povečuje tveganje za srčno-žilne zaplete, zlasti pri povišani koncentraciji trigliceridov.

Zvišane vrednosti HDL-holesterola so lahko posledica: zmernega pitja alkohola ali družinske hiper-alfa lipoproteinemije.

Znižane vrednosti HDL-holesterola so lahko posledica: fizične neaktivnosti, kajenja, preprečevalcev ovulacije ali slabo zdravljenega diabetes mellitusa.

Referenčne vrednosti (mmol/L): Moški: > 1.4 ; Ženske: > 1.6

Helicobacter pylori je gram-negativna, mikroaerofilna bakterija, ki živi na sluznici želodca in dvanajstnika. Vpletena je v etiologijo velikega števila gastrointestinalnih bolezni (želodčne razjede in razjede dvanajstnika, akutni in kronični gastritisi). Okužba lahko privede tudi do razvoja raka na želodcu. Za potrjevanje okužbe s to bakterijo se uporabljajo različne invazivne metode, kot je biopsija želodčne sluznice. Pogosto se okužba določa tudi s serološkimi testi, s katerimi pa ne moremo ločiti med staro ali svežo okužbo, ker so protitelesa proti H. pylori v telesu prisotna še dolgo časa po odstranitvi bakterije.

S hitrim testom za določanje H. pylori v blatu kvalitativno dokažemo prisotnost antigenov H. pylori in s tem trenutno okužbo s to bakterijo.

Orientacijske referenčne vrednosti: negativen rezultat

Hemogram združuje preiskave rdeče (eritrociti), bele (levkociti) in trombocitne krvne slike.

Eritrociti so najštevilčnejše krvne celice, ki zaradi hemoglobina, ki ga vsebujejo, dajejo krvi rdečo barvo. Nastajajo v kostnem mozgu, razpadajo pa večinoma v vranici in manjši del v krvi. Njihova življenjska doba je 110 – 120 dni.

Hemoglobin prenaša kisik iz pljuč v tkiva in delno tudi ogljikov dioksid iz tkiv v pljuča. Sestavljen je iz proteinskega in neproteinskega dela. Neproteinski del je sestavljen iz štirih hemov, na katere je vezano železo. Na vsak atom železa se reverzibilno veže ena molekula kisika.

Levkociti so celice, katerih glavna vloga je zaščita organizma pred različnimi toksičnimi snovmi. Njihovo določanje je pomembno za diagnostiko virusnih in bakterijskih infekcij ter spremljanje imunološkega stanja organizma. Nastajajo v kostnem mozgu in po krvnem obtoku prehajajo v tkiva, kjer tudi propadejo. Različni levkociti imajo segmentirana in nesegmentirana jedra.

Trombociti nastajajo v kostnem mozgu ob razpadu megakariocitov, razgrajujejo pa se predvsem v vranici in tudi v jetrih. Njihova življenjska doba je 8 do 10 dni. Trombociti sodelujejo v procesih primarne hemostaze in koagulacije krvi. Sodelujejo tudi pri vnetnih procesih in imajo sposobnost fagocitoze (uničevanja patogenih mikroorganizmov).

Hematokrit pomeni volumen stisnjenih eritrocitov v volumnu polne krvi.  

MCV – pomeni povprečni volumen eritrocita.

MCH – pomeni povprečno količino hemoglobina v eritrocitu.

MCHC – pomeni povprečno koncentracijo hemoglobina v volumnu eritrocitov in nam pove količino hemoglobina v 1 litru eritrocitov. 

RDW –  pomeni razporeditev eritrocitov v krvi glede na njihovo velikost.

MPV – pomeni povprečni volumen trombocita. 

Orientacijske referenčne vrednosti za odrasle osebe:

eritrociti: Ž: 3.8 – 4.8 x 10¹²/L ; M: 4.50 – 5.50 x 10¹²/L

levkociti: 4.0 – 10.0 x 10⁹/L

trombociti: 150 – 410 x 10⁹/L

hemoglobin: Ž: 120 – 150 g/L ; M: 130 – 170 g/L

hematokrit: Ž: 0.360 – 0.460 l ; M: 0.400 – 0.500 l

MCV: 83.0 – 101.0 fl

MCH: 27.0 – 32.0 pg

MCHC: 315 – 345 g/L

RDW: 11.6 – 14.0 %

MPV: 7 – 11 fl

Preiskava se največkrat uporablja za nadzor vnosa maščob v telo s hrano.

Holesterol je bistvena sestavina celičnih membran in lipoproteinov. Potreben je tudi za sintezo steroidnih hormonov in žolčnih kislin. V telesu se ga sintetizira tri četrtine, četrtina pa ga izvira iz hrane. S povišanim vnosom maščob v telo se zviša koncentracija le-teh v krvi, kar pa poviša srčno-žilno ogroženost. Na koncentracijo holesterola v serumu vplivajo različni hormoni in starost. Koncentracija holesterola v organizmu doseže maksimum med 45. in 60. letom starosti, nakar začne počasi padati.

Zvišane vrednosti holesterola so lahko posledica: začetne faze hepatitisa, obstruktivne zlatenice, nefroze ali sladkorne bolezni.

Znižane vrednosti holesterola so lahko posledica: težke okvare jeter, ciroze, kroničnega hepatitisa ali malignih obolenj.

Referenčne vrednosti (mmol/L): 4.0 - 5.2

Določitev homocisteina pomaga pri oceni tveganja za kardiovaskularne bolezni. Povišana vrednost homocisteina je spremenljiv in neodvisen dejavnik tveganja za koronarno arterijsko bolezen, infarkt in globoko vensko trombozo. Je tudi neodvisen dejavnik tveganja za razvoj več vrst demence in Alzheimerjeve bolezni.

Homocistein je žveplo vsebujoča aminokislina. Za njegov metabolizem so potrebni vitamini skupine B (B6, folat in vitamin B12). V primeru, da so metabolne poti okvarjene, se začne homocistein akumulirati in izločati v kri. To privede do povišane vrednosti homocisteina v krvi in posledično v urinu. Vzrok za to je lahko genetski ali prehranski. V večini primerov (2/3) se pojavi zaradi pomanjkanja folne kisline, vitamina B6 in vitamina B12.

Pri nosečnicah so plazemske vrednosti homocisteina običajno nižje kot pri ženskah, ki niso noseče. Povišane vrednosti v nosečnosti so povezane z večjim tveganjem za zaplete v nosečnosti (preekplampsija, ponavljajoči se splavi, prezgodnji porod, nizka porodna teža,…).

Zvišane vrednosti homocisteina zaznamo pri: pomanjkanju folne kisline, vitamina B6 in vitamina B12, homocistinuriji, kronični ledvični bolezni ali koronarni arterijski bolezni, infarktu in globoki venski trombozi.

Referenčne vrednosti (µmol/L): 5.08 – 15.39

Gama glutamil transferaza je eden izmed najbolj občutljivih pokazateljev motenj v delovanju žolčnika in še nekaterih drugih bolezni jeter.

Encim se v glavnem nahaja na celičnih membranah tkiv z visokim izločevalnim ali absorptivnim delovanjem. Največ GGT najdemo v ledvicah, semenski tekočini in žolču, manj pa v prostati, trebušni slinavki in jetrih.

Zvišane vrednosti GGT so lahko posledica: hepatobiliarnih bolezni, alkoholizma, akutnega in kroničnega pankreatitisa ali dolgotrajnega zdravljenja s fenobarbitonom ali fenitoinom.

Referenčne vrednosti (µkat/L): Moški: < 0.92 ; Ženske: < 0.63

Določanje glukoze v krvi se največkrat uporablja za diagnostiko ali kontrolo sladkorne bolezni.

Glukoza je najpomembnejši monosaharid v krvi. Služi kot vir energije za nemoteno opravljanje celičnih funkcij. Večji del glukoze se iz krvi prenese v jetra.

Zvišane vrednosti glukoze so lahko posledica: diabetes mellitusa, obolenja nadledvične žleze (povečano delovanje, tumor) ali obolenja pankreasa (pankreatitis, karcinom).

Znižane vrednosti glukoze so lahko posledica: obolenja jeter, alkoholizma, tumorja trebušne slinavke ali kroničnega obolenja ledvic.

Referenčne vrednosti (mmol/L): 3.6 - 6.1

Feritin je protein, ki je pomemben za znotrajcelično shranjevanje železa in za detoksikacijo (npr. vezava prostih radikalov). Najdemo ga v jetrih, vranici in kostnem mozgu, srčni mišici, placenti in tumorskem tkivu. Določanje feritina pomaga pri diagnosticiranju pomanjkanja železa in hipokromnih anemijah. Zmanjšana vrednost feritina kaže na izčrpanje zalog železa, ki so potrebne za sintezo hemoglobina. Povišane vrednosti feritina kažejo na prekomerno kopičenje železa v telesu zaradi njegovega nepravilnega razporejanja.

Zvišane vrednosti feritina so posledica: kroničnih infekcij, tumorjev, jetrnih bolezni ali hemokromatoze.

Znižane vrednosti feritina so posledica: anemije zaradi pomanjkanja železa, akutne in kronične izgube krvi, nosečnosti ali nepravilnosti pri absorbciji železa.

Referenčne vrednosti (µg/L): Moški: 22 - 275 ; Ženske: 5 – 204

Največkrat se vsebnost folne kisline v krvi določa pri ugotavljanju vzrokov za anemije, pomanjkanju železa, med nosečnostjo in ob terapiji z antagonisti folne kisline. Pri ugotavljanju vzrokov za anemije se poleg določitve koncentracije folne kisline priporoča še določitev koncentracije vitamina B12.

Folna kislina je nujno potrebna za sintezo DNK, regeneracijo rdečih krvnih celic in normalen metabolizem. Skupaj z vitaminom B 12 sodeluje v procesu zorenja rdečih krvničk. V nosečnosti so potrebe po folni kislini povečane. Nezdravljeno pomanjkanje folne kisline lahko privede do megaloblastične anemije.

Glavna vzroka za pomanjkanje folne kisline v telesu sta premajhen vnos s hrano in slaba absorpcija zaradi različnih črevesnih bolezni. Pomanjkanje je lahko tudi posledica kroničnega alkoholizma, odvisnosti od drog ali starosti. Pomanjkanje folne kisline med nosečnostjo vodi v okvare živčnih kanalov pri zarodku.

Znižane vrednosti folne kisline zaznamo pri: prehranskih nepravilnostih, uživanju drog ali alkoholizmu.

Referenčne vrednosti (nmol/L): 7.0 – 46.4

Koncentracija fosfata se spremeni pri boleznih kosti, ledvic in ščitnice ter ob pomanjkanju ali zastrupitvi z vitaminom D.

V telesu se 88 % fosforja nahaja v kosteh v obliki kalcijevega fosfata.

Zvišane vrednosti fosfata so lahko posledica: zmanjšanega delovanja obščitnične žleze, zastrupitve z vitaminom D ali propadanja ledvic in zmanjšane filtracije fosfatov preko glomerulov.

Znižane vrednosti fosfata so lahko posledica: rahitisa, povečanega delovanja obščitnične žleze ali Fanconijevega sindroma.

Referenčne vrednosti (mmol/L): 0.74 - 1.52

FSH (folikel stimulirajoči hormon) se določa pri zmanjšanem delovanju gonad, neplodnosti in motnjah menstrualnega cikla.

FSH in LH (luteinizirajoči hormon) spadata med gonadotropine. Skupaj regulirata in stimulirata rast in delovanje gonad (jajčnikov in testisov). Pri ženskah gonadotropini nadzorujejo menstrualni cikel.

Do pubertete se koncentracije FSH in LH med deklicami in dečki ne razlikujejo; so pa nižje kot pri odraslih. V času pubertete vrednosti FSH in LH pri deklicah narastejo bolj kot pri dečkih. Pri ženskah v rodni dobi prihaja med menstrualnim ciklom do sprememb v koncentracijah obeh hormonov, kar pogojuje fiziologijo reprodukcije. V obdobju pred ovulacijo je značilen hiter in visok porast LH, medtem ko je porast FSH v tem času manjši. Spremembe v koncentraciji FSH in LH imajo za posledico neobičajne menstrualne cikle. Vrednost FSH je povišana tudi v menopavzi (takrat se zmanjša izločanje estrogenov).

Pri ženskah je FSH pomemben za rast jajčnih foliklov v jajčnikih, skupaj z LH pa vplivata na sekrecijo estrogenov iz jajčnikov in ovulacijo. Pri moških je FSH pomemben za spermatogenezo (npr. pri azospermiji je njegova vrednost znižana) in razvoj semenovodov.

Zvišane vrednosti FSH so posledica: zmanjšanega delovanja gonad pri ženskah in moških, menopavze pri ženskah ali Klinefelterjevega sindroma.

Znižane vrednosti FSH so posledica: slabega delovanja hipofize in hipotalamusa pri ženskah in moških, azospermije pri moških ali stresa, anoreksije, diabetesa, hipotiroidizma, slabega delovanja rumenega telesca in ovarijev pri ženskah.

Referenčne vrednosti (IU/L): Moški: 0.95 – 11.95 ; Ženske: folikularna faza: 3.03 – 8.08 ; ovulacijska faza: 2.55 – 16.69 ; lutealna faza: 1.38 – 5.47 ; postmenopavza: 26.72 – 133.41

Estradiol se največkrat določa v nosečnosti, menopavzi ali pri oceni funkcionalnega stanja jajčnikov žensk, ki niso noseče. Spremljanje koncentracije je pomembno tudi pri oceni amenoreje, prezgodnje pubertete, nastopa menopavze in neplodnosti pri moških in ženskah. Spremljanje koncentracije estradiola je ključno pri oploditvi in vitro.

Estradiol je fiziološko najučinkovitejši estrogen. Skupaj z drugimi hormoni nadzoruje razvoj ženskih spolnih organov in sekundarnih spolnih znakov ter menstrualni cikel in nosečnost.

Pri ženskah se izloča pretežno iz jajčnih foliklov, v času nosečnosti pa tudi iz posteljice (do 10x več). Nekaj ga nastaja v nadledvični žlezi, pri moških pa v testisih.

Estrogen se med menstrualnim ciklom izloča v dveh fazah. Prvih 6 do 7 dni menstrualnega cikla je koncentracija estradiola v serumu nizka in stalna. Nato počasi narašča in doseže maksimum prvi dan sproščanja LH. Po ovulaciji začne koncentracija upadati, nato pa se ponovno dvigne, ko nastane rumeno telesce. Sledi ponovni padec.

Zvišane vrednosti estradiola so posledica: nosečnosti, tumorjev jajčnikov in testisov ali hiperplazije nadledvične žleze.

Znižane vrednosti estradiola so posledica: slabega delovanja rumenega telesca in ovarijev ali menopavze.

Referenčne vrednosti (ng/L): Moški: 11 – 44 ; Ženske: folikularna faza: 21 – 251 ; ovulacijska faza: 38 - 649 ; lutealna faza: 21 - 312 ; postmenopavza: < 28

D-dimer je mali beljakovinski razgradni delec fibrina v krvi, ki je prisoten po fibrinolizi. Gre za  preiskavo, ki nam pomaga izključiti stanja, pri katerih nastajajo krvni strdki. Zvišane vrednosti D-dimera prisotnosti krvnih strdkov ne potrdijo, saj je koncentracija D-dimera zvišana tudi pri številnih drugih stanjih.

Zvišane vrednosti D-dimera so lahko posledica globoke venske tromboze, pljučne embolije, diseminirane intravaskularne koagulacije, akutnega vnetja, bolezni srca, pljuč ali jeter, poškodbe, otekline, okužbe, karcinoma, krvavitve, hematoma, operacije ali pa nosečnosti.

Referenčne vrednosti (µg/L): < 475

DHEA-S je dober pokazatelj sinteze androgenov v nadledvični žlezi, saj je njegova koncentracija v serumu visoka in stabilna.

DHEA-S je steroidni hormon, iz katerega nastajajo aktivni androgeni (moški spolni hormoni) kot sta androstendion in testosteron. Serumske koncentracije hormona upadajo z leti. Vrednosti so lahko rahlo povišane pri pacientkah s policističnimi jajčniki.

Zvišane vrednosti DHEA-S zaznamo pri: hirzutizmu (prekomerna poraščenost pri ženskah) in virilizmu (sekundarni moški spolni znaki, izraženi pri ženskah), tumorjih skorje nadledvične žleze ali kongenitalni adrenalni hiperplaziji.

Referenčne vrednosti (μmol/L):

Ženske: 11-14 let: 0.2 – 4.6 ; 15-19 let: 1.7 – 13.4 ; 20-24 let: 3.6 – 11.1 ; 25-34 let: 2.6 – 13.9 ; 35-44 let: 2.0 – 11.1 ; 45-54 let: 1.5 – 7.7 ; 55-64 let: 0.8 – 4.9 ; 65-74 let: 0.9 – 2.1 ; >75 let: /

Moški: 11-14 let: 0.5 - 6.6 ; 15-19 let: 12 – 10.4 ; 20-24 let: 6.5 – 14.6 ; 25-34 let: 4.6 – 16.1 ; 35-44 let: 3.8 – 13.1 ; 45-54 let: 3.7 – 12.1 ; 55-64 let: 1.3 – 9.8 ; 65-74 let: 0.6 – 6.9 ; >75 let: /

Diferencialna krvna slika (DKS) ovrednoti prisotnost posameznih vrst levkocitov in njihove morebitne spremembe. Levkocite delimo na limfocite, monocite in segmentirane granulocite. Končne razvojne stopnje granulocitov so nevtrofilci, eozinofilci in bazofilci.

Limfociti nastajajo v limfoidnih organih, kostnem mozgu in timusu. Limfociti s kratko življenjsko dobo (30 dni) nastajajo v primarnih in dozorevajo v perifernih limfoidnih organih. Limfociti z dolgo življenjsko dobo izhajajo iz kostnega mozga in timusa in živijo celo več let. Ne opravljajo fagocitoze, pač pa se pod vplivom antigenov spremenijo v celice, iz katere se razvijejo novi limfociti s specifičnimi lastnostmi.

Monociti so nezrele celice, ki po prehodu v tkiva dozorijo v makrofage. V kostnem mozgu se tvorijo dva do tri dni, v krvi pa ostanejo le en do dva dni. Kot makrofagi živijo v tkivih več mesecev ali celo let. Njihova glavna vloga je fagocitoza (absorpcija in uničenje patogenih mikroorganizmov).

Segmentirani granulociti imajo segmentirano jedro in so zadnje razvojne stopnje posameznih celičnih vrst granulocitov. Nastajajo v kostnem mozgu, od koder prehajajo v kri, od tam pa v tkiva, kjer opravljajo vlogo fagocitov (uničevalcev patogenih mikroorganizmov).

- Nevtrofilci: teh je v našem telesu največ in predstavljajo bistven del prirojene imunosti. Po nekaj urah kroženja po krvi se premaknejo v tkiva, kjer uničujejo in onemogočajo mikrobe (bakterije, glive in viruse), nekatere celice in odpadne snovi.

- Eozinofilci: največ se jih nahaja v koži ter sluznici respiratornega in prebavnega trakta. Tudi eozinofilci prehajajo iz krvi v tkiva, kjer uničujejo mikrobe. Njihova glavna vloga je obramba pred paraziti, ki vdrejo v tkiva, vključeni pa so tudi v alergijske reakcije. 

- Bazofilci: so najmanj številni in jih je v krvi manj kot 1% vseh levkocitov. Po velikosti so manjši od eozinofilcev in nevtrofilcev. Imajo manjšo sposobnost uničevanja.

Zvišane vrednosti nekaterih ali vseh levkocitov so lahko posledica: splošnih bakterijskih okužb, malignih zasevkov v kosteh in bezgavkah, alergijske bolezni (zvišano število eozinofilcov), nosečnosti in poroda, hujših naporov ali kajenja.

Znižane vrednosti nekaterih ali vseh levkocitov so lahko posledica: poškodbe kostnega mozga zaradi hujše okužbe ali virusnih bolezni.

Orientacijske referenčne vrednosti za odrasle osebe:

Relativne vrednosti:

Nevtrofilci: 40 - 80 % ; 1.50 - 7.40 10⁹/L

Limfociti: 20 - 40 % ; 1.10 - 3.50 10⁹/L

Monociti: 2 -10 % ; 0.21 - 0.92 10⁹/L

Eozinofilci: 1 - 6 % ; 0.02 - 0.67 10⁹/L

Bazofilci: 0 - 2 % ; 0.00 - 0.13 10⁹/L

Tumorski označevalec. Pred testiranjem priporočamo posvet z zdravnikom.

Ca (karcinomski antigen) 125 je pri odraslih prisoten v sluznici materničnega vratu in pljučnem parenhimu, ne nastaja pa v zdravem tkivu jajčnikov.

Je relativno nespecifičen tumorski marker. Njegovo vrednost določamo pri sumu na karcinom jajčnikov (ovarijev) ter pri spremljanju terapije in poteka bolezni. Visoke koncentracije označujejo napredovano bolezen, slabo prognozo in slab odziv na terapijo. Vrednosti so zvišane tudi pri karcinomu materničnega vratu, endometrija, prebavnega trakta, pljuč in dojk. Uporabljamo ga kot dodatni marker pri karcinomu trebušne slinavke (poleg Ca 19-9 in CEA). Zvišane vrednosti opazimo tudi pri benignih boleznih, kot so ciroza jeter, hepatitis, endometrioza, ciste na jajčnikih, pri nosečnicah in tudi med menstruacijo.

Zvišane vrednosti Ca 125 zaznamo pri: karcinomu jajčnikov, karcinomu materničnega vratu, jeter, endometrija, prebavnega trakta, pljuč in dojk, karcinomu trebušne slinavke, benignih boleznih ali nosečnosti in menstruaciji.

Referenčne vrednosti (kIU/L): < 35

Tumorski označevalec. Pred testiranjem priporočamo posvet z zdravnikom.

Ca (karcinomski antigen) 15-3 nastaja v sekretornem epiteliju dojk, pljuč, gastrointestinalnih organov in maternice, pogost pa je tudi v izločkih zdravih odraslih ljudi. Zvišana koncentracija Ca 15-3 v serumu se pojavi pri 70 % bolnic z metastazirajočim karcinomom dojke, pri omejenem (lokalnem) karcinomu pa pri 40 % bolnic. Zvišano vrednost najdemo tudi pri karcinomu jajčnikov, bronhijev, trebušne slinavke, pa tudi pri benignih boleznih, kot so jetrna ciroza, hepatitis, avtoimunske bolezni in bolezni jajčnikov ter prsi.

Ca 15-3 ni specifičen označevalec ne za organ in ne za vrsto tumorja. Kljub temu v kombinaciji z drugimi klinično diagnostičnimi postopki pripomore k zgodnjemu odkrivanju raka na dojkah. Pomaga tudi pri spremljanju odziva na zdravljenje raka, saj vrednosti sovpadajo z napredovanjem bolezni oziroma regresijo raka.

Zvišane vrednosti Ca 15-3 zaznamo pri: raku dojke, raku jajčnikov, pljuč in prebavil, benignih boleznih dojk, jajčnikov in pljuč, akutnem hepatitisu in cirozi jeter ter redko tudi pri nosečnosti.

Referenčne vrednosti (kIU/L): < 25

Tumorski označevalec. Pred testiranjem priporočamo posvet z zdravnikom.

Ca (karcinomski antigen) 19-9 lahko najdemo pri zdravih odraslih ljudeh v semenski tekočini, želodčni tekočini, amnijski tekočini ter izločkih trebušne slinavke in dvanajstnika. V diagnostične namene ga je zato smiselno določati le v serumu ali plazmi, kjer so koncentracije povišane samo v primeru bolezenskih sprememb.

Visoke vrednosti so značilne za pankreasni (trebušna slinavka), kolorektalni (črevo in danka), želodčni in jetrni karcinom. Uporablja se tudi za ločevanje malignih in benignih obolenj pankreasa. Pri benignih obolenjih kot so ciroza jeter, hepatitis ter akutni in kronični pankreatitis so vrednosti samo zmerno povišane. Pri benignih boleznih vrednosti le redko narastejo za več kot 3x. Vrednosti so povišane tudi pri cistični fibrozi in metastazah.

Določanje Ca 19-9 se v kombinaciji z drugimi metodami uporablja za spremljanje bolnikov z gastrointestinalnimi karcinomi. Naraščajoče vrednosti so povezane s progresivno maligno boleznijo in slabim terapevtskim odzivom, medtem ko so padajoče vrednosti pokazatelj dobre prognoze in dobrega odziva na zdravljenje.

Zvišane vrednosti Ca 19-9 zaznamo pri: karcinomu trebušne slinavke, žolčnika in žolčnih izvodil, želodca, širokega črevesa, danke in jeter, metastazah, benignih obolenjih (ciroza jeter, hepatitis, akutni in kronični pankreatitis) ali akutni fazi cistične fibroze pljuč.

Referenčne vrednosti (kIU/L): < 37.0

Tumorski označevalec. Pred testiranjem priporočamo posvet z zdravnikom.

CEA (karcinoembrionalni antigen) v času embrionalnega razvoja nastaja v prebavnem traktu in pankreasu. Po rojstvu vrednosti hitro padejo. V manjši količini je prisoten tudi v nekaterih normalnih tkivih odraslih ljudi, kot sta črevesna sluznica in rebrna mrena.

Pri malignih obolenjih vrednosti CEA porastejo. Koncentracija CEA je pomembna za prognozo in spremljanje terapije ter poteka kolorektalnega (črevo in danka), želodčnega, prostatičnega, pankreasnega (treb. slinavka) in bronhialnega karcinoma ter karcinoma dojk in jajčnikov. Kot presejalni test ni uporaben, saj ni specifičen niti za vrsto tumorja niti za določen organ.

Vrednosti so lahko zmerno zvišane tudi pri benignih boleznih (ciroza jeter, pankreatitis, bronhitis ter vnetna obolenja pljuč in prebavnega trakta). Na koncentracijo vplivajo kajenje (višja pri kadilcih), starost (višja pri starejših) in spol (višja pri moških).

Normalne vrednosti CEA ne izključujejo možne prisotnosti malignega obolenja.

Zvišane vrednosti CEA zaznamo pri: različnih karcinomih, različnih benignih boleznih ali pri kadilcih.

Referenčne vrednosti (µg/L): < 5.0

CDT (Carbohydrate-Deficient Transferrin) je biomarker, ki se uporablja predvsem za oceno kroničnega prekomernega uživanja alkohola. Zaznava spremembe v strukturi transferina, beljakovine, ki prenaša železo po telesu. Pri osebah, ki kronično uživajo večje količine alkohola, se spremeni delež različnih oblik transferina, kar omogoča identifikacijo stanja. CDT je zanesljiv indikator, ki se uporablja predvsem v diagnostiki alkoholne odvisnosti ter za spremljanje abstinence ali uspešnosti zdravljenja pri osebah s težavami povezanimi z alkoholom.

Referenčne vrednosti:

< 1,3 % negativno

1,3 – 1,6 % mejno območje

> 1,6 % pozitivno

Kreatin kinazo se največkrat določa ob sumu na poškodbo srčne mišice ali skeletnih mišic.

Največ je je v skeletnih mišicah, srčni mišici in možganih, malo pa v ščitnici, jetrih in pljučih.

Zvišane vrednosti CK - kreatin kinaze so lahko posledica: mišične distrofije (tip Duchenne), miokardialnega infarkta, akutne mioglobinurije, težkih fizičnih naporov, nekaterih oblik levkemije, hipotiroidizma ali možganskega infarkta.

Referenčne vrednosti (µkat/L): Moški: < 2.85 ; Ženske: < 2.41

CRP se običajno določa za odkrivanje sistemskih vnetnih procesov, vrednotenje zdravljenja bakterijskih infekcij z antibiotiki, odkrivanje intrauterinih infekcij, razlikovanje med aktivnimi in neaktivnimi oblikami bolezni s hkratnimi infekcijami, nadzorovanje zdravljenja revmatičnih obolenj, določanje prisotnosti postoperativnih zapletov v zgodnji fazi, ločevanje med infekcijo in zavrnitvijo kostnega mozga pri transplantaciji in nekatera druga stanja.

Njegova koncentracija se med vnetnimi procesi hitro poviša in nakazuje resnost okužbe.

Je protein akutne faze nespecifične imunske obrambe. Zavira vnetno aktivnost in tako preprečuje večje poškodbe tkiva.

Zvišane vrednosti CRP (C-reaktivni protein) so lahko posledica: akutnih bakterijskih in virusnih infekcij ter infekcij s paraziti, revmatskih obolenj, sindroma amnijske infekcije, pankreatitisa, kolagenoze, neoplastične proliferacije, operacije ali miokardnega infarkta.

Referenčne vrednosti (mg/L): < 5

C-reaktivni protein visoko občutljiv (hs CRP) se izloča v akutni fazi vnetnih reakcij. Njegova koncentracija se hitro poviša med vnetnimi procesi. Visoko občutljiv CRP (hs CRP) se uporablja za diagnozo zastrupitve pri novorojenčkih in pri odkrivanju začetnega vnetja ateroskleroze.

Meritev hs CRP se izvaja dvakrat, priporočeno v dveh tednih razmika, na tešče. Preiskovancev, ki prebolevajo aktivno okužbo, imajo znake sistemskih vnetnih bolezni ali so poškodovani, se ne testira. Če je vrednost hs CRP večja od 10 mg/L, se analiza ponovi, pri preiskovancu pa se izključi možnost okužbe ali vnetja.

Zvišane vrednosti hs CRP so posledica: kardiovaskularne bolezni, akutnih bakterijskih in virusnih infekcij ter infekcij s paraziti, revmatskih obolenj, sindroma amnijske infekcije, pankreatitisa, kolagenoze, neoplastične proliferacije, operacije, miokardnega infarkta, kajenja, jemanje hormonskih nadomestil, povečane telesne teže.

Referenčne vrednosti (mg/L): < 1,0