Laboratorijske preiskave na črko A

Znižane vrednosti albumina so povezane z boleznimi jeter, odzivom akutne faze ali kroničnim vnetjem.

Albumin je prosti protein, ki predstavlja 55-65% vseh plazemskih proteinov. Sintetizira se v jetrih. V plazmi ohranja primeren tlak, vpleten je v transport in shranjevanje različnih ligandov in je vir endogenih aminokislin. Albumin veže in raztaplja različne molekule kot so bilirubin, kalcij in dolgoverižne maščobne kisline. Zmožen je vezave toksičnih težkih kovin in različnih zdravil, zato imajo nižje koncentracije albumina v krvi vpliv na presnovo zdravil.

Pri nizki koncentraciji albumina v krvi se zniža ozmotski tlak plazme, zaradi česar začne prehajati voda iz kapilar v tkivo in povzroči nastanek edema.

Zvišane vrednosti albumina so lahko posledica: močne dehidracije

Znižane vrednosti albumina so lahko posledica: bolezni jeter, resnih opeklin in drugih poškodb tkiv, vnetja, slabe absorbcije aminokislin, proteinurije ali izgubljanja proteinov preko blata.

Referenčne vrednosti (g/L): 35 – 50

Tumorski označevalec. Pred testiranjem priporočamo posvet z zdravnikom.

α-fetoprotein (AFP) glikoprotein, ki ga najdemo v rumenjakovi vrečki, nediferenciranih jetrnih celicah in prebavnem traktu zarodka. Med nosečnostjo AFP prehaja v materino kri. Pri nosečnicah so zato vrednosti AFP povišane in odvisne od časa trajanja nosečnosti. Močno povečane koncentracije AFP pri nosečnicah so lahko indikatorji za večje število plodov ali različne anomalije ploda (spina bifida, anencefalija, atrezija požiralnika). Merjenje koncentracije AFP se skupaj z drugimi testi (hCG in nekonjugiran estriol) uporablja kot presejalni test za določanje Downovega sindroma med nosečnostjo.

Pri odraslih zdravih osebah je AFP prisoten v krvi v izredno majhnih količinah. Povišane vrednosti AFP imajo bolniki z akutnim virusnim hepatitisom, cirozo jeter, obstruktivnim ikterusom ter rakom trebušne slinavke, pljuč in želodca. Koncentracije AFP se izrazito povišajo pri jetrnem (hepatocelularnem) karcinomu in neseminomskih germinalnih tumorjih testisov.

Zvišane vrednosti AFP so posledica: jetrnega karcinoma, neseminomskih germinalnih tumorjev, gastrointestinalnih tumorjev (trebušna slinavka, želodec, široko črevo), nemalignih bolezni (virusni hepatitis, ciroza jeter, obstruktivni ikterus) ali multiple nosečnosti. 

Referenčne vrednosti (kIU/L): < 7.29

Preiskava se največkrat uporablja za ugotavljanje bolezni jeter ali kosti.

Alkalna fosfataza je encim, ki se v največji količini nahaja v jetrih in kosteh. Poleg tega jo najdemo še v črevesju, placenti, ledvicah, pljučnih alveolah in nekaterih drugih celicah.

Zvišane vrednosti ALP so lahko posledica: obstruktivne zlatenice, bolezni skeletnega sistema, hiperparatireoidizma, rahitisa in mehčanja kosti, zlomov, malignih tumorjev, pospešene rasti pri otrocih ali nosečnosti (fiziološko zaradi placentarne ALP).

Referenčne vrednosti (µkat/L): Moški: < 2.15 ; Ženske: < 1.74

Preiskava alanin transaminaza se največkrat uporablja za ugotavljanje motenj v delovanju jeter.

Največ tega encima je v jetrih, najdemo pa ga tudi v ledvicah, srcu, skeletnih mišicah, pankreasu, vranici in pljučih. Nahaja se v citoplazmi celic.

Zvišane vrednosti ALT so lahko posledica: miokardnega infarkta, bolezni jeter (virusni in toksični hepatitis, ciroza, tumorji), mišične distrofije, poškodb notranjih organov, poškodb jetrnega parenhima ali uživanja alkohola in nekaterih zdravil. 

Referenčne vrednosti (µkat/L): Moški: < 0.74 ; Ženske: < 0.56

AMH (anti Müllerjev hormon) je vpleten v regulacijo rasti tkiv in njihovo diferenciacijo.

Pri moških se AMH izloča iz Sertolijevih celic v modih. V embrionalnem razvoju je ta hormon pomemben za nazadovanje Müllerjeve cevi in normalni razvoj moškega reproduktivnega trakta. Izločanje AMH iz Sertolijevih celic se začne z embriogenezo. Iz testisov se izloča vse do pubertete, po puberteti pa se vrednosti postopoma nižajo.

Pri ženskah AMH igra pomembno vlogo pri rasti in razvoju jajčnih foliklov v jajčnikih. Ob rojstvu so vrednosti AMH komaj zaznavne, najvišje vrednosti dosežejo po puberteti in se postopno znižujejo z leti. V času menopavze vrednosti AMH ne zaznamo več.

Določanje AMH je pomembno pri: oceni zaloge jajčec (ocena plodnosti), napovedovanju odziva na kontrolirano ovarijsko stimulacijo, diagnosticiranju motenj spolnega razvoja pri otrocih, spremljanju tumorja jajčnikov, diagnozi policističnih jajčnikov in napovedovanju nastopa menopavze.

Najpogosteje se uporablja se za odkrivanje bolezni trebušne slinavke in žleze slinavke.

Je prebavni encim, ki ga v največji meri izločata omenjeni žlezi. Skoraj vsa se izloči v prebavni trakt, približno polovica pa se je ponovno absorbira.

Zvišane vrednosti α-amilaze so lahko posledica: bolezni trebušne slinavke (akutni in kronični pakreatitis), odpovedi ledvic, tumorjev na pljučih in jajčnikih, vnetju pljuč, bolezni žlez slinavk, diabetične ketoacidoze, poškodbe možganov ali makroamilazemije.

Referenčne vrednosti (µkat/L): < 1.67

Preiskava se v kombinaciji z anti TPO uporablja pri diagnostiki ščitničnih obolenj, še posebej hipotiroidizma.

Anti TG je eno izmed ščitničnih protiteles in deluje proti tiroglobulinu (TG) –  glikoproteinu, ki v svoji molekuli vsebuje ščitnične hormone. Ščitnična protitelesa povzročijo vnetno reakcijo v ščitničnem tkivu in s tem nastanek avtoimunih bolezni ščitnice. Poleg anti TG so lahko prisotna še protitelesa proti tiroidni peroksidazi (anti TPO), in proti receptorju za TSH (TSI). Med avtoimunimi boleznimi ščitnice sta najpogostejši bazedovka (Gravesova bolezen) in Hashimotov tiroiditis, možne pa so tudi druge bolezni oz. avtoimuna stanja.

V večini primerov Hashimotovega tiroiditisa, primarnega miksedema in Gravesove bolezni so anti TG protitelesa prisotna v kombinaciji z anti TPO protitelesi. Za razliko od anti TPO protiteles, protitelesa proti tiroglobulinu niso patogena, ampak so zgolj indikatorji bolezni.

Zvišane vrednosti anti TG zaznamo pri: avtoimunih bolezni ščitnice (Hashimotov tiroiditis, Gravesova bolezen), drugih avtoimunih boleznih (revmatoidni artritis, perniciozna anemija, diabetes tipa 1), raku ščitnice (v 30 – 60 %) ali asimptomatski starejši populaciji ljudi (blago zvišanje).

Referenčne vrednosti (kIU/L): < 4.11

Preiskava se v kombinaciji z anti TG uporablja pri diagnostiki ščitničnih obolenj, še posebej hipotiroidizma.

Anti TPO je eno izmed ščitničnih protiteles in deluje proti tiroidni peroksidazi (TPO) –  encimu, ki sodeluje pri jodiranju tirozina v T3 in T4. Ščitnična protitelesa povzročijo vnetno reakcijo v ščitničnem tkivu in s tem nastanek avtoimunih bolezni ščitnice. Poleg anti TPO so lahko prisotna še protitelesa proti tiroglobulinu (anti TG), in proti receptorju za TSH (TSI). Med avtoimunimi boleznimi ščitnice sta najpogostejši bazedovka (Gravesova bolezen) in Hashimotov tiroiditis, možne pa so tudi druge bolezni oz. avtoimuna stanja.

V večini primerov Hashimotovega tiroiditisa, primarnega miksedema in Gravesove bolezni so anti TPO protitelesa prisotna v kombinaciji z anti TG protitelesi. Za razliko od anti TG protiteles so anti TPO protitelesa patogena in povzročijo destruktivno avtoimuno bolezen ščitnice.

Anti TPO protitelesa lahko dokažemo v večini primerov tiroiditisa , ki nastane po porodu. Prisotnost protiteles v zgodnji nosečnosti je povezana z visokim tveganjem asimptomatskega poporodnega hipotiroidizma.

Zvišane vrednosti anti TPO zaznamo pri: avtoimunih bolezni ščitnice (Hashimotov tiroiditis, Gravesova bolezen), drugih avtoimunih boleznih (revmatoidni artritis, perniciozna anemija, diabetes tipa 1) ali asimptomatski starejši populaciji ljudi (blago zvišanje).

Referenčne vrednosti (kIU/L): < 5.61

Aktivirani parcialni tromboplastinski čas (APTČ) je presejalna preiskava za merjenje notranje koagulacijske poti. Uporabna je pri odkrivanju hemofilije A in B ter von Willebrandove bolezni, kjer gre za pomembno zmanjšanje aktivnosti FVIII oziroma FIX.

Podaljšan APTČ zaznamo pri: pomanjkanju faktorjev FVIII, FIV, kontaktnih faktorjev in vWF, prisotnosti lupusnih antikoagulantov, hemofiliji, zdravljenju z nefrakcioniranim heparinom.

Referenčne vrednosti APTČ: 29.0 – 40.2 s

Preiskava aspartat aminotransferaza se največkrat uporablja za ugotavljanje bolezni jeter ali žolčnika.

Encim AST se v največji meri nahaja v srčni mišici, najdemo pa ga tudi v možganih, jetrih, želodčnem epitelu, maščobnem tkivu, skeletnih mišicah in ledvicah, zato njegova vrednost ni nujno povezana samo z dogajanjem v jetrih.

Klinično pomembne so samo zvišane vrednosti AST, ki so lahko posledica: miokardnega infarkta, bolezni jeter (virusni in toksični hepatitis, ciroza, tumorji), mišične distrofije, poškodb notranjih organov, akutnega pankreatitisa, pljučne embolije ali uživanja alkohola in nekaterih zdravil.

Referenčne vrednosti (µkat/L): Moški: < 0.58 ; Ženske: < 0.52