Laboratorijske preiskave na črko P

Hemostaza zajema vse procese od poškodbe žile do prenehanja krvavenja. Koagulacija krvi poteka kaskadno, za njo pa so odgovorni faktorji strjevanja, ki so v krvi prisotni v neaktivni obliki in se aktivirajo šele ob poškodbi žile. S protrombinskim časom (PČ) merimo čas nastanka protrombinskega kompleksa.

Ker protrombinski časi med laboratoriji niso primerljivi, izražamo rezultate protrombinskega časa v mednarodnem umerjenem razmerju (INR, ang.: international normalized ratio).

Podaljšan protrombinski čas zaznamo pri: prirojenem ali pridobljenem pomanjkanju faktorjev II, V, VII in X, zdravljenju z antagonisti vitamina K, hemoragičnih diatezah pri novorojenčkih, motnjah črevesne reabsorbcije, boleznih jeter (ciroza, hepatitis), hiperfibrinolizi, intravaskularni koagulaciji.

Referenčne vrednosti PČ: 0,7 – 1,3

Serumski progesteron je zanesljiv pokazatelj ovulacije in delovanja rumenega telesca. Povečane koncentracije progesterona lahko zasledimo tudi pri tumorju jajčnikov. Motnje ovulacije so glavni vzrok ženske neplodnosti, koncentracija progesterona pa je pri teh ženskah navadno nizka.

Progesteron je ženski spolni hormon, ki ga uvrščamo med steroidne hormone. Proizvajajo ga celice rumenega telesca in med nosečnostjo posteljica. Njegova naloga je, da pripravi maternico na ugnezdenje oplojenega jajčeca, med nosečnostjo pa zavira krčenje mišic maternice.

Koncentracija progesterona v serumu ali plazmi je v času folikularne faze zelo nizka. Po ovulaciji, ko nastalo rumeno telesce sintetizira progesteron, se koncentracija že v treh do petih dneh dvigne za več kot 10x. To vrednost vzdržuje nadaljnjih 6 dni. Nato vrednosti ponovno upadejo in so dan pred menstruacijo enake kot v folikularni fazi. Če ne pride do ovulacije, ni porasta koncentracije progesterona. Med nosečnostjo z napredovanjem nosečnosti narašča tudi njegova koncentracija v serumu.

Zvišane vrednosti progesterona so posledica: ovulacije ali nosečnosti ali tumorja jajčnikov pri ženskah.

Referenčne vrednosti (μg/L): Moški: < 0.2 ; Ženske: folikularna faza: < 0.3 ; ovulacijska faza: / ; lutealna faza: 1.2 – 15.9 ; postmenopavza: < 0.2

Prolaktin se največkrat določa pri neplodnosti, motnjah menstrualnega cikla in še nekaterih drugih stanjih.

Prolaktin pri ženskah regulira tvorbo in izločanje mleka v dojkah v času laktacije, regulira reprodukcijski cikel ter vpliva na metabolizem ploda in matere v času nosečnosti. Pod vplivom prolaktina se dojke v nosečnosti močno povečajo. Za njegovo izločanje je značilen dnevno-nočni ritem (najvišje vrednosti so ponoči). Na izločanje vpliva tudi stres, fizični napor, draženje prsnih bradavic, spolni akt in drugo. Pri moških prolaktin vpliva na metabolizem vode in elektrolitov (preko skorje nadledvične žleze), na delovanje sekundarnih spolnih žlez (prostata, seminalni vezikli) in testisov.

Prolaktin je lahko povišan brez kliničnih znakov, ponavadi pa so prisotne spremembe kot so izostanek menstruacije, neplodnost ali zmanjšanje libida.

Zvišane vrednosti prolaktina so posledica: tumorja hipofize, stresa, fizičnega dela, draženja bradavic, hipotiroidizma ali sarkoidoze.

Znižane vrednosti prolaktina so posledica menopavze.

Referenčne vrednosti (μg/L): Moški: 3.46 – 19.40 ; Ženske: 5.18 – 26.53

V času bolezni se spremenijo koncentracije plazemskih proteinov in njihovi deleži.

Plazemske proteine delimo na albumine, globuline in fibrinogen. Njihovi deleži v krvi se spremenijo zaradi ciroze jeter, nekaterih obolenj ledvic, akutnega hepatitisa in nekaterih akutnih in kroničnih vnetij. Pogosto se ob tem celotna količina proteinov ne spremeni. Sintetizirajo se v jetrih, plazmatskih celicah, limfnih vozlih, vranici in kostnem mozgu.

Zvišane vrednosti proteinov so lahko posledica: dehidracije, paraproteinemije, ciroze jeter, sarkoma, nekaterih avtoimunih bolezni

Znižane vrednosti proteinov so lahko posledica: prekomerne hidracije, krvavitev, obolenja ledvic (ledvični sindrom, nefritis, nefroza), hujših opeklin, sindroma zastajanja soli v telesu, težjih obolenj jeter, pomanjkanja proteinov v hrani

Referenčne vrednosti (g/L): 64 – 83

Merjenje skupnih beljakovin v urinu je pomembno za odkrivanje okvar ledvic in oceno proteinurije.

Orientacijske referenčne vrednosti (g/L): < 0,15

Določanje serumske koncentracije PSA je pomembno za zgodnje odkrivanje raka prostate. Pomembno je tudi za spremljanje poteka bolezni in uspešnosti zdravljenja po odstranitvi prostate, obsevanju, odkrivanju metastaz ter za oceno prognoze bolezni. Uporablja se kot presejalni test rizičnih skupin, kot so na primer moški po 50. letu starosti.

PSA je visoko specifičen za prostato, ni pa tudi specifičen za vrsto tumorja (tumorspecifičen), zato povišane vrednosti PSA pomenijo samo, da gre za spremembe na prostati, ki pa niso nujno maligne. Povišane serumske vrednosti PSA so povezane tudi z drugimi boleznimi prostate, kot so vnetje prostate in benigna hiperplazija (povečanje) prostate. Do povišanih vrednosti pa lahko pride tudi po biopsiji prostate, masaži prostate, ejakulaciji ali dolgotrajnem kolesarjenju.

Največ PSA je v semenski tekočini, v nizkih koncentracijah pa je prisoten tudi v krvi.

Vrednosti PSA po operaciji tumorja padejo pod mejo detekcije šele po 2–3 tednih. Prvo leto po operaciji je priporočljivo spremljanje PSA vsake 3 mesece, saj je naraščanje PSA po odstranitvi prostate močan pokazatelj ponovnega pojava bolezni.

Za klinično uporabo je zelo pomembna ugotovitev, da je v območju zmernega povečanja vrednosti celokupnega PSA (T-PSA) (med 4-10 µg/L) mogoče ločiti med benigno hiperplazijo prostate in karcinomom prostate z določitvijo deleža proste frakcije PSA (F-PSA). Pri pacientih z benigno hiperpazijo prostate je količina prostega PSA (F-PSA) v krvi namreč mnogo višja kot pri pacientih s karcinomom.

Dobljeno razmerje med F-PSA/T-PSA pomaga zdravniku pri interpretaciji rezultatov.

Zvišane vrednosti PSA zaznamo pri: karcinomu prostate, benignih boleznih prostate (hiperplazija prostate), vnetju prostate, po rektalnem pregledu in po biopsiji.

Referenčne vrednosti (μg/L): < 4.0

PSA (prostatični specifični antigen) je serinska proteaza, ki sodeluje pri nastanku semenske tekočine in pripomore k aktivaciji mobilnosti sperme. Nastaja v epitelnih celicah prostatične žleze in se izloča v prostatično izvodilo. Je glikoprotein in je visoko specifičen za karcinom prostate, ne pa tudi tumorspecifičen (povišane vrednosti pomenijo spremembe na prostati, ki pa niso nujno maligne). V kombinaciji z drugimi diagnostičnimi metodami je koristen pri primarni diagnozi in v presejalnih testih rizičnih skupin, kot so npr. moški po 50. letu starosti.

Določanje serumske koncentracije PSA pa ni dovolj za ločevanje prostatičnega karcinoma od benigne hiperplazije. PSA je lahko povišan tudi pri različnih drugih boleznih prostate in ne pomeni vedno karcinoma prostate. Do povišanja lahko pride pri benignem povečanju prostate, vnetju prostate (ali sečil), biopsiji prostate, masaži prostate, ejakulaciji ali dolgotrajnem kolesarjenju.

Za klinično uporabo je zelo pomembna ugotovitev, da je v območju zmernega povečanja vrednosti celokupnega PSA (T-PSA) (med 4-10 µg/L) mogoče ločiti med benigno hiperplazijo prostate in karcinomom prostate z določitvijo deleža proste frakcije PSA (F-PSA). Pri pacientih z benigno hiperpazijo prostate je količina prostega PSA (F-PSA) v krvi namreč mnogo višja kot pri pacientih s karcinomom.

Dobljeno razmerje med F-PSA/T-PSA pomaga zdravniku pri interpretaciji rezultatov.

Referenčno območje:  ni podano 

Zvišane vrednosti PSA zaznamo pri: karcinomu prostate, benignih boleznih prostate (prostatična hiperplazija), prostatitisu (vnetje prostate), po rektalnem pregledu ali po biopsiji. 

Paratiroidni hormon (PTH) v serumu in plazmi določamo ob povišanju ali znižanju nivoja kalcija v krvi ter pri motnjah v delovanju obščitničnih žlez. Pomemben je tudi pri spremljanju dializnih bolnikov.

PTH ima največji vpliv na kosti in ledvice. Skupaj z vitaminom D in kalcitoninom povzroči mobilizacijo kalcija in fosfata iz kosti ter poveča vnos kalcija v telo preko črevesja in izločanje fosfata iz telesa preko ledvic. Konstantna koncentracija kalcija v krvi je zagotovljena z vzajemnim delovanjem PTH in kalcitonina. Izločanje PTH je zmanjšano pri visoki vsebnosti kalcija in povečano pri nizki vsebnosti kalcija v krvi. Nepravilnosti v delovanju obščitnične žleze vodijo do povišanega ali znižanega nivoja kalcija v krvi (hiperkalcemija in hipokalcemija), ki je posledica spremembe izločanja PTH.

Zvišane vrednosti PTH zaznamo pri: hipokalcemiji ali hiperparatiroidizmu.

Znižane vrednosti PTH zaznamo pri: hiperkalcemiji ali hipoparatiroidizmu.

Referenčne vrednosti (ng/L): 15 – 68.3